Vseživljenjski športni delavec, športnik, trener, menedžer in direktor Tone Vogrinec je ob svojem vstopu v deveto desetletje skupaj s kolumnistom in novinarjem Markom Radmilovičem napisal avtobiografijo s pomenljivim naslovom Vsi me kličejo Tona. Vogrinec je v času svoje kariere in nadaljnjega službovanja v športu obredel skoraj ves svet in prijateljeval z mnogimi ljudmi ter spisal velike zgodbe – a medtem včasih žal zanemaril zasebno življenje in zato zavozil manjše, še kako pomembne lastne intimne zgodbe.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil veliki športni junak, ki je takrat še jugoslovansko smučanje od sodelovanja popeljal do zmag in omogočil razvoj številnim vrhunskim tekmovalcem in tekmovalkam v »slovenskem nacionalnem športu«. Žal je bil deloma tudi tragični junak, saj ga marsikdo še vedno krivi za prezgodnje slovo nekaterih naših največjih asov tega športa.
V knjigi, ki se bohoti na skoraj 500 straneh, so predstavljene vse življenjske preizkušnje tega legendarnega Slovenca – seveda tudi tiste, ki se niso končale srečno, saj znamo prav zaradi njih še toliko bolj ceniti tiste, ki so se. Zlasti če lahko osrečijo tako rekoč ves narod, kot se je to dogajalo v mitičnem obdobju (jugo)slovenskega smučanja. Knjiga, ki prekipeva od anekdot, prigod in pestrih zgodb, bo po zagotavljanjih njegovih avtorjev nagovorila tako tiste, ki se obdobja osemdesetih spominjajo z nostalgijo, kot tudi tiste, ki ga niso doživeli, saj naslika svojevrsten in razgiban portret dobe in svetovljanskega ustvarjalca velikih zgodb v njej.
