Šestindvajsetletna Lucija Harum, ki končuje magisterij iz gledališkega petja, je z Martinom Vogrinom kot duet Luma zmagala na Emi freš, si priborila mesto na Emi in si včeraj v prvem predizboru zagotovila še mesto v velikem finalu. V Lumi se prepletata njena ljubezen do petja in romantična ljubezen – z Martinom sta namreč par tudi zasebno. »Dlje časa sva par, kot pa delava glasbo skupaj,« pravi Lucija.
Od koga ste podedovali željo po nastopanju?
Uf, to se doma že dolgo sprašujemo. (smeh) Nobeden od staršev se ni ukvarjal z igro ali glasbo, tudi ne nihče v ožji družini, potem smo raziskovali še bolj nazaj, morda kakšne prababice in pradedki po očetovi strani. V meni pa je ta želja po nastopanju prisotna že od nekdaj. Že kot otrok sem imela ves čas mikrofon v rokah, igrala na majhna glasbila in želela ves čas nastopati. Mami kdaj reče, da sem najprej pela, šele nato govorila. Ves čas sem želela plesati, peti, nastopati, prirejala sem predstave … Kot mi pripovedujejo, in kolikor se spomnim, že od nekdaj plešem, pojem in igram.
Ste trenirali tudi ples?
Kot otrok sem plesala, vmes nekaj časa ne, ker sem se ukvarjala s športom – trenirala sem atletiko. V srednji šoli, ko sem že vedela, da profesionalno ne bom šla v šport, sem se potem spet bolj vrgla v plesne vode, ker sem vedela, da me zanimata gledališče in glasba. Nikoli nisem profesionalno plesala, poskušam pa ujeti kakšne plesne delavnice, predavanja in podobno.
Kaj pa solo petje?
Ne, glede tega mi je največ dal English Student Theatre na II. gimnaziji Maribor. To je obšolska dejavnost. Imajo zelo moderno opremljeno veliko dvorano in dijaki, ki smo bili v to dejavnost vključeni, smo vsak teden igrali muzikal. Tako sem dobila kondicijo predstav, v sklopu tega smo imeli tudi različne pevske vaje, vokalne tehnike ... Tam sem se najprej začela ukvarjati s petjem, nadaljevala pa potem na AGRFT.
Akademija za gledališče, radio in televizijo je bila za vas očitno logična izbira?
Res je, čeprav sem najprej razmišljala o študiju muzikala. Toda zadnji letnik srednje šole sem bila v Londonu na poletnem tečaju muzikala in sem ugotovila, da je ta industrija vseeno malo drugačna. Predvsem gre za dril, naučiš se koreografije in teksta, potem pa samo vaja, vaja in vaja. Ni raziskovanja in kreiranja lika na način kot v gledališču. Pri muzikalu je vse osredotočeno na vaje, vse je že vnaprej predpisano, kaj moraš narediti. Pogrešala sem umetniško svobodo in ustvarjanje, kreativni del tega poklica, zato sem se odločila, da bom raje študirala igro, in sem šla na AGRFT.
Vas torej privlači raziskovalni proces igre?
Da, zaradi tega sem se odločila za igro; ravno to razmišljanje o liku, spoznavanju njegovega notranjega sveta, odnosov. Te stvari me najbolj zanimajo. Med študijem sem spoznala, da so procesi v gledališču različni, kar mi je sploh super, zelo uživam. Recimo, ugotovila sem – pa si tega prej sploh nisem mislila – da rada igram v komedijah.
Zakaj si niste mislili, da vam bo všeč komedija – ste bolj resna oseba?
Ne, bom pa rekla, da imam nekonvencionalen smisel za humor. (smeh) Nisem si mislila zato, ker me je v srednji šoli zanimalo ravno poglabljanje v like, spoznavanje njihovega notranjega sveta, kar je značilno bolj za realizem, pri komediji pa je tega raziskovanja manj. A v času študija sem spoznala, da obstajajo različni načini pristopanja do gradnje lika. Ko smo na akademiji igrali absurd, Ionesca s Tijano Zinajić, je bil to eden mojih najljubših procesov. Takrat sem videla, da je lahko zabavno na ta način pristopati k liku. Sicer pa če bi bil vsak proces strašno resna drama in bi se moral vedno znova vživljati v denimo hudo bolečino, bi bilo to za igralca zelo naporno. Super je, da so tematike čim bolj različne, da delaš tudi bolj lahkotne teme.
Težke vloge in poglabljanje v globočine psihe terjajo svoj davek?
Da, ne glede na to, da je zanimivo, je tudi naporno. Včasih po kakšni dolgi predstavi in resni vlogi že na telesu čutim utrujenost in potrebujem nekaj časa, da si telo opomore. Ta poklic je naporen tako psihično kot fizično. Morda bi morali bolj poudariti, da tako kot se igralci pripravljamo na vlogo, si moramo tudi potem vzeti nekaj časa, da pridemo iz vloge, da poskrbimo zase, kot je treba.
Kako vi pridete iz vloge, se sprostite?
Problem današnjega časa je hiter tempo, ves čas hitimo iz ene stvari v drugo, kakšen dan imamo več stvari hkrati … Treba si je vzeti nekaj trenutkov zase. Pomaga že na primer to, da ko pridem iz gledališča, se najprej usedem za pol ure na kavo in malo gledam v zrak, da mi ni treba takoj delati nekaj drugega. Drugače se adrenalin in stres preveč nakopičita v telesu in lahko pride do izgorelosti. Zame je sprostitev pol urice sedeti zunaj na zraku, ne delati nič ter tako umiriti telo in misli.
Ne premagujete težav s tekom, glede na to da ste trenirali atletiko?
Po predstavi ravno ne moreš teči. (smeh) Takrat se je treba umiriti. Ko pa se kdaj nakopiči preveč vsega, pomaga tudi tek, ja.
Pred kratkim ste dobili redno zaposlitev v SLG Celje. Velika sreča za mladega igralca?
Zelo sem bila vesela priložnosti za delo v ansamblu, sploh ker je tam veliko mladih igralcev, mojih vrstnikov z akademije. Hvaležna sem tudi za vsa pretekla leta, ko sem lahko delala v različnih gledališčih ter tako spoznala veliko ljudi in delo v različnih kolektivih. Sem pa zdaj zelo vesela zaposlitve, sploh v teh negotovih časih, v kakršnih smo.
Kam bo v to sliko prišla glasba?
Upam, da me bo spremljala tudi v gledališču. Naj povem, da bom imela zdaj vskok v dve glasbeni predstavi. Ves svoj prosti čas izkoristim, da čim več glasbeno ustvarjam. Na srečo lahko z Martinom, ker sva par, delava doma, tako da ni potrebno nenehno usklajevanje. Doma imava glasbeno sobo – midva ji rečeva studio – ki je rezervirana za ustvarjanje in lahko delava tudi zvečer, čez vikend ali na prosti dan. Veliko prostega časa nameniva glasbi.
Koliko časa se že poznata oziroma koliko časa sta par?
Dlje časa sva par, kot pa delava glasbo skupaj. Šele zadnje leto skupaj piševa komade. Potrebovala sva nekaj časa, da sva najprej našla najin izraz in način, na katerega želiva delati in kako hočeva kreirati glasbo, kar se je sicer zgodilo spontano. Najprej sva delala glasbo vsak po svoji meri, potem pa sva naenkrat naredila najin prvi skupni komad. V bistvu je Martin, ki sicer piše tudi glasbo za gledališke predstave, napisal neko melodijo, ki mi je bila strašansko všeč, in sem kar napisala besedilo, ker mi je ta glasba spodbudila tok misli. Zapela sem mu eno kitico in potem sva začela graditi to pesem ter ugotovila, da lahko tudi skupaj delava. Tako se je začelo, zelo spontano.
Pravijo, da ni dobro spati in delati v isti postelji?
(smeh) Ne vem, nama za zdaj uspeva. Bomo videli. Glasbo imava oba zelo rada in se mi zdi privilegij, da lahko tudi skupaj ustvarjava.
Zakaj sta se odločila za prijavo na Emo freš?
Videla sva razpis, ko sva ravno ustvarjala pesem All In, verjela sva v ta komad in zdela se nama je dobra priložnost, da ga na njej predstaviva širši publiki – vseeno sva še precej na začetku najine glasbene poti. Sva si rekla, zakaj pa ne.
Kaj bi vama pomenilo, če bi prišla na Evrovizijo?
Ne vem, sploh še nisem zares razmišljala o tem. Evrovizijo spremljam že zelo dolgo. Zame bi bilo stati na evrovizijskem odru čisto nepredstavljivo, kot zadeti na lotu. Že to, da sva prišla na Emo, je za naju velik dosežek in sva zelo vesela. Predstavljati Slovenijo … To bi bilo res noro, sploh si ne morem predstavljati teh občutkov. Vsakič, ko nekdo na glas reče, da bova na Emi tekmovala za nastop v Torinu, sploh ne morem dojeti. Noro, to se res dogaja!
Ali si na dolgi rok želite biti pevka ali igralka?
Želim biti oboje, bomo pa videli, kam me bo zaneslo, kako bodo stvari potekale. Če se bom morda morala kdaj odločiti, bom to storila takrat, ko bom dejansko pred tem. Mislim, da za zdaj lahko čisto lepo peljem oboje. In glasba in igra me zelo osrečujeta, oboje imam rada. Zdaj se ne bi mogla odločiti za eno ali drugo.
