Kakšen je bil torej porodniški dopust?
»Pogosto uživam, ko se z nekom v nečem ne strinjam, se pa mora tudi sogovornik znati nestrinjati. In razpoloženje mora biti pravo. Lahko je nestrinjanje neprijetno, lahko pa je prav čudovito. Ti si tu, drugi tam, potem pa ugotoviš, da se morda pa v nečem le strinjaš.«
Dopust? (smeh) Ker ne delaš nič, le dojiš in potem greš spat!? No, v prvih mesecih je bilo kar težko, saj smo se ponoči pogosto zbujali. Dojenčki kar naprej jejo in spijo – če imaš srečo. Sicer pa je bil lep. Zahvaljujoč družini in predvsem Borisu, partnerju, ki mi je v veliko oporo (Boris Bezić, režiser in scenarist, op. a.).
Malo v šali: niste glasbeniki vajeni neprespanih noči?
Morda pa res malo. Imela sem obdobja, ko sem delala pozno v noč, ne glede na poklic pa te tako življenje sčasoma utrudi. Zato sem ga že pred leti v veliki meri spremenila. Pri spanju se sčasoma pozna, če ni pravo in redno, gre za ritem ter uravnavanje telesa in duha. Pomagalo mi je, da sem se že prej naučila reči sama sebi, kdaj je dovolj in je treba v posteljo, kar sedaj že dolgo znam in bi priporočala vsakomur.
Številne glasbenice so si privoščile zelo kratek porodniški dopust in se hitro vrnile na odre. Je tudi vas vleklo k delu?
V drugem tromesečju nosečnosti sem že imela velik trebuh, a sem bila še zelo aktivna. Kot pravijo za sredino nosečnosti: prve slabosti si dal že čez, takrat si superženska (smeh). Koncertirala sem, dokončala ploščo, sčasoma pa mi je telo začelo sporočati, da je dovolj. S trebuhom je težje peti, ker pritiska na prepono, zato je manj sape. Med porodniškim dopustom pa me je proti koncu vleklo k ustvarjanju, vendar je za to potreben čas.
»Znanost je z razlogom na slabšem glasu kot pred petdesetimi leti. Včasih ni bilo tako velikih korporacij ali pa manipulacij z objektivnimi statističnimi podatki. Cel kup je tudi prav slabih medijev. Danes imamo več ljudi, ki razmišljajo, hkrati pa manj mislecev. Zdi se, da jih je manj, morda se jih ne sliši.«
Kako ste se znašli v Božični pravljici? Na radiih lahko slišimo novo priredbo Svete noči, ki jo pojete z bratom Galom Gjurinom. V polnem zagonu torej?
Takoj sem bila naklonjena povabilu, da nastopim v živih jaslicah. Pred dvema mesecema nas je okoli sto nastopajočih začelo s pripravami. Je kar zahteven in velik projekt, lep in nekaj posebnega. Najprej sem si ogledala to čudovito prizorišče tako globoko pod zemljo, potem sva se z Galom lotila nekaj verzij Svete noči, ki jo pojem. Pred dnevi pa sva dokončala skupno duetno verzijo. Priredba ima poseben liričen, a hkrati močan značaj, kot bi šel pokukat v čas okoli začetka našega štetja in od tam črpal navdih. Odpela sva jo v slovenščini in angleščini in obe različici sta se že začeli predvajati po radiu.
Kako sicer doživljate vero?
Imam precejšno afiniteto do krščanske misli, močno poudarjeni so dobrota ali odpuščanje, ljubezen, odprto srce. Ne sodim med tiste, ki v Cerkvi vidijo slabo. Lepo mi je, kadar pridem tja. In bolj me zanimajo misli kot institucije, ogromno lepega in dobrega lahko najdem v tem, kar poznam iz krščanstva. Odvisno pa je od pripovedovalca, interpreta. Bila sem pri mašah, ko so se me duhovniki »dotaknili«, nekateri pa so me odbijali. Nekdo poudarja trpljenje, drugi povzdigne veselje do neba in rečeš, hvala, kako svetle misli!
Za svoje delo najbrž slišite tako pohvale kot kritike.
Včasih mi je bilo nerodno sprejemati hvale, sedaj pa sem se sprostila. Zagotovo godi pohvala, če je iskrena, če ni, je to lahko odbijajoče, kritika pa je nujna za življenje oziroma za rast.
»Vemo, da družbena omrežja nimajo urednika, zato je to enako, kot bi poslušal prijatelja, ki ti nekaj pove za šankom, in tudi tam se lahko nabere veliko ljudi kot na omrežjih, ki kaj vzklikajo. Predvsem zato potrebuješ različno misleče in predvsem misleče ljudi okoli sebe, ki smejo govoriti in jim to dopustiš, da se lahko reguliramo v svojih neumnostih. Če pride k tebi nekdo, ki te opozori, da si zamorjen ali delaš nekaj narobe, te ima ta človek verjetno rad. Ni nujno, je pa verjetno.«
Vaš brat Gal je pred kratkim dobil dve pomembni glasbeni nagradi v Kanadi, pa nismo kaj dosti slišali o tem.
Taki uspehi štejejo, a pri nas manj kot v tujini. Moraš se znati skorajda siliti, tega pa noben od naju ne počne. Močna sva na koncertnem področju, piarovsko pa nisva agresivna. Nagrade sicer veliko pomenijo, dajo povratno informacijo. Gal je čudovit avtor glasbe in besedil, pevec, producent, zelo vsesplošno glasbeno nadarjen, nagrajen je bil za pesmi z zadnjega albuma C, ki ga je izdal na kanadskem tržišču, napisal in v veliki meri odigral pa je tudi večino mojih pesmi, Kakor da se nič ni zgodilo, Kadar sva sama in mnoge druge. Kot ustvarjalec se je zasidral v zavest ljudi, in to je najpomembneje. Glasbo delamo za ljudi, ustvarjaš seveda tudi zase, a kakorkoli klišejsko se to sliši, naši poslušalci so edini faktor, ki zares šteje v tem poklicu, z njimi obstajamo. Tudi zato se veselim naslednjega leta, projektov, likovnih in glasbenih, ter ponovnega koncertiranja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
