»Za London sem se odločila, ker je velik del na daljavo, za določene predmete – denimo kamera in luči - pa moram iti gor. Za študij sem se odločila predvsem zato, ker me je čisto potegnila scenaristika. Napisala sem scenarij za celovečerni film, zanj sem dobila tudi sredstva za razvoj scenarija v Slovenskem filmskem centru, potem pa sem šla z njim na sprejemne izpite v London in sem jih uspešno naredila,« nam je razkrila Maja Martina Merljak, ki nam je zaupala tudi, da je že pri 18 letih v resnici hotela iti na FAMU v Prago na filmsko režijo, a takrat ni imela denarja, bila pa je tudi premlada.
Pisateljska žilica
Pred osmimi leti pa je v njej spet začela tleti pisateljska žilica. Maja je namreč že pri osmih letih pisala pravljice, enkrat pa so jo celo z radia v osnovno šolo prišli posnet, kako jih bere. »Veliko pišem, ne samo scenarije, tudi zgodbe. Počutim se živo, počutim se izpolnjeno, boljše kot kadarkoli prej, tako, da očitno je nekaj na tem. Kaj se bo iz tega izcimilo, ne vem. Vem pa, da bom za konec tega študija naredila svoj film, ker ga moram in da se bom ob tem ogromno naučila, za naprej pa nimam zelo jasno začrtanega scenarija,« je iskrena Maja Martina.
Mama dveh
In kako mamici dveh majhnih sinov Jonatana in Vala uspeva študij usklajevati z družino? »Kadar je izpit pred vrati, moram žrtvovati kakšno popoldne, drugače pa z delom končam ob pol štirih popoldne, nato grem kuhat kosilo. Ob 16.00 sta otroka doma in to je to. Družina te sicer prisili, da si bolj učinkovit, osredotočen, da ne kompliciraš toliko in da mogoče hitreje sprejemaš odločitve. Naučila sem se tudi tega, da če buljim v črke in se nikamor ne premaknem, vse skupaj pustim za nekaj časa, bo že prišlo. Včasih bi mozgala, zdaj pa vem, da določena stvar zahteva svoj čas oziroma svoj odmik.«
Zgodbe oziroma pravljice ustvarja tudi z možem in otrokoma. »Zelo radi si izmišljujemo pravljice, ki so žanrsko zelo različne, tudi trilerje in grozljivke smo že delali. Jaz začnem, Jonatan nadaljuje, potem jaz nadaljujem, nato pride na vrsto Vid. In če je zraven, se včasih pridruži tudi Jure. Ponavadi naredimo zelo bizarno zgodbo z zelo absurdnimi liki, a na koncu vse dobi rdečo nit in ima celo dramaturški lok. Tako se sinova učita pripovedovanja in jima potem tudi ni težko nastopati v vrtcu. V načrtu imamo tudi, da bi se posneli, ker bi rada, da se naučita, kakšna je razlika med nastopom v živo in pred kamero, ko lahko stvari poveš bolj subtilno, ko pridejo do izraza šepeti, ki dodajo novo linijo, ali pa občutek joka, ki pride v glas, ker v teatru to ne pride do izraza, na radiu ali na filmu pa in to doda povsem novo dimenzijo, kar mi je zelo všeč.«
