Irena pravi, da sta s sestro dvojčico, Leticio Slapnik Yebuah, imeli srečo, ker sta odraščali v Novem mestu in ker sta imeli starše, ki so ju zaščitili pred morebitnimi negativnimi vplivi. »Oče je dober človek, zato so ga someščani lepo sprejeli. Trudil se je, da se je vklopil v okolje: posadil je trto in prideluje vino, šel je na Triglav, v pevskih zborih poje slovenske narodne pesmi … Vedno nama je govoril: 'Glavo gor! Mi smo ponosni ljudje!' Mama pa je bila ravnateljica osnovne šole, kamor sva hodili, tako da je zgradila neko zaščiteno okolje za naju.«
Zato rasizma na svoji koži ni zares občutila. A ko so s sestro ter igralci, ki imajo tudi temnejšo kožo, Mašo Kagao Knez, Lino Akif in Josephom Nzobandoro - Josejem, začeli ustvarjati predstavo Črna koža, bele maske in se pogovarjati o tem, kako se počutijo v Sloveniji, kako so tu odraščali in doživljali svojo drugačnost, jo je presenetilo spoznanje, da je bila kljub vsemu tudi sama deležna določene »drugačne« obravnave.
»S sestro sva zaradi barve kože sicer imeli kvečjemu privilegije, so pa ljudje velikokrat pričakovali od naju, da dobro pleševa, pojeva, sva dobri v teku … Tu se kažejo značilni stereotipi o temnopoltih. Tudi kakšen 'incident' je kdaj bil, a zelo redko. Ko sem premišljevala o preteklosti, sem se spomnila nekaj zanimivih zgodb.« Zato je za vse ustvarjalce to zelo posebna in pomembna predstava. »Z njo smo pri sebi razčistili nekatere pretekle stvari, kar je bil boleč in hkrati očiščevalen proces,« prizna.
Več nestrpnosti
Skrbi jo, ker ugotavlja, da je danes rasizma v Sloveniji več, kot ga je bilo nekoč. »Šokirana sem, da se še vedno ubadamo z določenimi stvarmi, tudi moja otroka se. Včasih v Sloveniji ni bilo toliko temnopoltih in se Slovenci očitno niso počutili ogroženih, zdaj, ko se vsepovsod vidijo drugačni obrazi, pa je to še vedno nekaj neobičajnega in za veliko ljudi celo problem. Nimam občutka, da se drugačnost v Sloveniji v resnici sprejema. Po drugi strani smo postali bolj občutljivi – jaz bi rekla, da celo preveč. Vedno moramo biti politično korektni in vse takoj vzamemo za slabo, zato je tudi občutek nestrpnosti večji. To me preseneča. Tudi moja otroka se včasih soočata s tem – mlajši ne, ker je svetlejše polti, starejši pa. Na srečo ima debelo kožo in se ga to ne dotakne.«
Tipični dvojčici
Njena sestra dvojčica je sicer po poklicu arhitektka in grafična oblikovalka, a tudi ona dobro poje in je z Ireno že večkrat delila oder. »Vedno sem presrečna, ko je ona zraven v projektu,« pravi Irena. »Skupaj se voziva na vaje in mi je že zaradi tega lažje. Pa skupaj ustvarjava, izmenjujeva mnenja, si pomagava, če se kateri kje zatakne. In če imam jaz kakšno stisko, zato lažje razume, kaj preživljam, in mi pomaga,« pove o sodelovanju z Leticio, ki je tudi njena najboljša prijateljica. Ker je Irena tista, ki ima več odrskih izkušenj, nas je zanimalo, koliko pri predstavah pomaga Leticii.
»Čisto odvisno od projekta. Ko sva delali muzikal Madagaskar, je imela težave, ker je morala tudi govoriti, poleg tega je imela več različnih vlog, tako da sem ji pomagala najti različne glasove, in s tem je nekako našla tudi različne vloge. Pri predstavi Črna koža, bele maske pa sva bili kar enakovredni. Tudi ona namreč poje, pri plesu sva enako spretni – ona je kvečjemu boljša, ker je sodelovala v šovu Zvezde plešejo, in tako mi je morda kdaj pomagala pri kakšni koreografiji. Sva tipični dvojčici, ki se dopolnjujeta!«
