Kako je bilo na snemanju?
Tokrat je bilo malo topleje. (smeh) V Bohinju smo res zmrzovali, tu pa je bilo prav nasprotno, tako da smo se malo preveč potili in smo se potem morali sušiti in urejati frizure. A pri Leninovem parku je že v scenariju pasja vročina in je to spadalo zraven. Super je bilo tudi spet delati s staro ekipo in spoznati nekaj novih obrazov.
V seriji igrate kriminalista Zorana Osterca. Kaj menite, kako dobri bi bili vi v tem poklicu?
Kaj pa vem. Če bi se izšolal za to, bi bil po mojem verjetno kar v redu. Zanimivo bi mi bilo sestavljati sestavljanko, iskati manjkajoče delce, težave pa bi imel s trupli in krvjo.
Kako dobro pa se znajdete v kuhinji? Ste taki kot Štefan Čuk v humoristični seriji Ja, Chef!, ki je na ogled na VOYO, ali ste v resničnem življenju pri tem manj spretni?
Kar v redu se znajdem, čeprav sem v naši družini v podrejenem položaju, ker je moja ženka v tem res vrhunska. Me je pa dosti naučila, tako da se ne bojim več toliko preizkušati novih stvari, kot sem se na začetku.
Ste med snemanjem serije Ja, Chef! osvojili kakšno novo veščino oziroma dobili kakšno novo znanje?
Niti ne. Na začetku smo imeli nekajdnevni trening z Binetom Volčičem, a se mi je zdelo, da je bil ta bolj namenjen povezovanju ekipe in vzpostavitvi dobre energije. Smo pa dobili nasvete za pravilnejši in hitrejši način rezanja čebule, tako da nekaj smo se naučili.
V Bohinju smo res zmrzovali, tu pa je bilo prav nasprotno, tako da smo se malo preveč potili in smo se potem morali sušiti in urejati frizure.
V zadnjem času je slovenska produkcija spet dobila krila, tudi odziv gledalcev je zelo dober. Jo vi spremljate?
Pogledam vse stvari, kolikor mi čas dopušča. Zelo sem vesel, da se je to tako razširilo, in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Zdi se mi, da je zdrava konkurenca dobra za vse nas, s tem se dvigujeta tudi raven in kakovost.
Vam je za katero serijo žal, da vas niso povabili k sodelovanju?
Ne, s projekti sem imel res srečo. To privoščim vsakemu. Najraje bi, da bi bili vsi igralci zasedeni v vsem.
Sicer vam tudi samo ob delu v MGL ne bi bilo dolgčas. Ste tik pred premiero Usedlin izredno uspešnega in večkrat nagrajenega dvojca Katarine Morano in Žige Divjaka. Lahko spet pričakujemo presežek, kot sta bili uprizoritvi Gejm in Sedem dni?
Onadva sta krasna, senzibilna in neznansko talentirana človeka. Zdi se mi, da je treba pogledati vse, kar naredita. Vsi si želimo, da bi naredili presežek, absolutno, ampak recepta za to ni. Lahko samo damo najboljše od sebe in upamo, da bo predstava spet nagovorila ljudi.
V uprizoritvi Sedem dni imate zelo dolg monolog, ki je mnoge pustil odprtih ust. Zanj in za Gejm ste dobili tudi Borštnikovo nagrado za igro. Se zavedate svoje veličine, veste, kadar nekaj res dobro naredite?
Ne, ne zavedam se. Odgovor je enak prejšnjemu. Vedno poskušam narediti najboljše. Nekatere stvari se posebej usedejo, druge pa se ne, tako da nikoli ne vem. Nikoli še nisem imel občutka, »tole zdaj je bilo pa res hudo«.
Mislim, da je vseeno malo utopično misliti, da lahko mi posamezniki kaj naredimo, lahko pa s svojimi dejanji opozorimo te na višjih položajih, ker oni o vsem odločajo in lahko to zelo preprosto in zelo hitro rešijo.
Vas sicer realistične drame oziroma teksti kaj potrejo oziroma se počutite nemočne ob tem, da nimate večjega vpliva na to, da bi jih lahko spremenili?
Seveda imam občutek, da ne morem nič kaj dosti spremeniti. Mislim, da je vseeno malo utopično misliti, da lahko mi posamezniki kaj naredimo, lahko pa s svojimi dejanji opozorimo te na višjih položajih, ker oni o vsem odločajo in lahko to zelo preprosto in zelo hitro rešijo.
Kako to, da ste se sploh odločili za igro?
Ne vem, to se je zgodilo spontano, ni bilo nekega odločilnega trenutka. Bolj je bilo iz tega, da ne vem, kaj natanko bi, pa se mi je to zdelo še najboljše. Zdi se mi, da me je igra posrkala kasneje, šele po tem, ko sem se vpisal na Akademijo.
Kaže tudi katera od vaših hčerk ambicije, da bi šla po vaši poti? Bi si to želeli?
Vseeno mi je, želim si samo, da najdeta svojo pot.
Kaj pa si želite, da bi vam in družbi prineslo leto 2022?
Glede na zadnjih nekaj let, ko smo bili ujeti, si želim malo več bližine in optimizma. Zdi se mi, da to potrebujemo.
