Igralski legendi Radku Poliču - Racu ponudb za delo ne manjka. Nedavno je z igralcem Borisom Cavazzo v binauralni tehniki posnel radijsko igro z naslovom Suzana in dva starca. Ustvaril jo je Vinko Möderndorfer na pobudo slovenske slikarke Ejti Štih, ki že več desetletij živi in dela v Boliviji. Povabila ga je, da iz knjige z naslovom Slike in zgodbe izmed osemdesetih slik izbere eno, ki ga nagovori in spodbudi k pisanju. Igra govori o dveh pokojnih starcih, ki še v onstranstvu kuhata zamero, saj sta bila vpletena v ljubezenski trikotnik z ženo enega izmed njiju in prav zato dočakala smrt.
Vendar besedilo prerašča le okvir erotičnega zapleta, saj zareže v najgloblja občutja in zastavlja vprašanja o življenju, ljubezni in minevanju. Starca namreč opazujeta žensko v istem stanovanju, ki je bilo nema priča njune ljubezni, prešuštva in zločina. Oba moška sta ujeta v njem in opazujeta pri kopanju drugo žensko, ki se je pozneje priselila v to stanovanje. Kot smo izvedeli, je bilo ustvarjanje v studiu polno duhovitosti, ognjevito, plodno, pa tudi ponotranjeno in zadržano v trenutkih, ko se moška lika zazirata vase.
»Z Borisom se poznava že pol stoletja. Super je delati s takšnim človekom, ker pravzaprav črpaš od njega. Ta igralski pingpong je super pri takšnih stvareh, ker se samo nadgrajuješ. Z Borisom je pa sploh enkratno delati, ker je presenetljivo zmeraj drugače. Odvisno je seveda od materiala in tega, ali gre za radijsko, televizijsko, filmsko ali teatrsko igro,« nam je povedal Rac po javni predstavitvi radijske igre (premiera v etru bo 28. decembra ob 21.05 na Prvem, potem pa bo na spletu dostopna še mesec dni). Boris zanju piše tudi dramo, s čimer je Raca seznanil na predstavitvi igre.
Radko Polič - Rac je dokaz za to, da se igralec v resnici nikoli ne upokoji. Še vedno je namreč zelo dejaven, le da zdaj bolj z glasom, zadnje besede pa še ni rekel niti na odru.
»Zelo me je presenetil. Silno sem radoveden. Rad bi še to odigral, preden bom odpeketal s tega sveta. Po mojem bo to zadnja stvar. Čeprav me Rade Šerbedžija že tri leta lovi, ampak on bi rad, da imam predstavo na Brionih, kar pa ne gre, saj sem zaradi zdravstvenega stanja vezan na Ljubljano. Niti na bratov pogreb nisem mogel, ker je bil pokopan v Vojni vasi pri Črnomlju. Potrebujem kisikovo bombo, vsakih šest ur pa moram inhalirati zdravilo, ki mi spet odpre funkcijo pljuč, da lahko sploh diham, ker se mi vsake toliko časa sesedejo, potem moram pa nekaj dodati, da se te alveole odprejo. Brez inhalacije sploh ne morem živeti. Potreboval bi poseben močen agregat, ki pa je zelo drag. Bratranec iz Primorske mi ga bo nabavil drugo leto. S tem bi si upal iti, drugače pa ne,« nam je še zaupal Rac. 
