Za vama so prve predstave. Kako sta zadovoljna z odzivi in komentarji?
Perica: Odzivi so zelo pozitivni, imava jih v spodbudo, a tudi za povratno informacijo za izboljšave. Tako se ustvarja stand up. Ne glede na dober odziv je vedno prostor za dodatno šalo, dodaten smeh. Predstava pa raste in je iz ponovitve v ponovitev boljša.
Robert: Mene je najbolj presenetil odziv ženske publike na najin dvogovor, v katerem povem, da imam punco. Nisem pričakoval smeha, to ni bilo v scenariju! (smeh)
Na prepolovitev kapacitet dvoran sta se odzvala tako, da so na prostih sedežih listi s koronskimi šalami in satiričnimi bodicami. Kaj je vzelo več časa: zbiranje političnih neumnosti ali tiskanje?
Perica: Tiskanje in namestitev po sedežih. Sarkazmi so se vsuli sami od sebe, ker afer, laži, korupcije, nekompetentnosti ter slabe komunikacije vladajočih in posledičnega revolta v nas res ne primanjkuje.
Robert: Naj tu povem še, da naju kličejo, ali lahko tudi drugi uporabijo to najino domislico, kar se mi zdi res simpatično. Res sva se zabavala, ko sva se ob pripravi obstreljevala s tistimi zbadljivkami. Moja najljubša je: »To sedišče ne zadostuje niti enemu predpisanemu varnostnemu standardu, zato jih je vlada naročila 250.000.« (smeh)
Se na kakšen del ali šalo publika vedno odlično odzove?
Robert: Izjemno lepo in smeha polno je vedno pri delu, kjer v ospredje postavljava šolanje od doma.
Perica: Odzivajo se na vse, kar je povezano s korono, najbolj pa res ravno na izkušnjo šolanja od doma, ker se poistovetijo s psovkami. (smeh) Pa vedno se zelo vživijo tudi v mojo dopustniško zgodbo o prisilnem ogledu delfinov v naravnem okolju.
Predstavo sta zasnovala tako, da se lahko kadar koli preselita na splet. Bosta izvedla kakšno spletko za tiste, ki se dvoran za zdaj izogibajo, tudi če zaprtja ne bo?
Perica: Imamo že deset terminov za predstave v živo do novega leta in upamo, da ne bo avstrijskega scenarija. Obenem pa bomo izvedli tudi nekaj »zoom predstav« za podjetja ter eno za izven, in sicer 22. decembra. To bo prva priložnost, da si predstavo od doma pogledajo ljudje iz tistih krajev, kjer trenutno nimamo terminov oz. jih ne mika tega doživeti v dvorani.
Perica, čeprav se šalite predvsem na svoj račun, sta v vsebini zelo navzoča tudi žena in sin. Kako se odločate, kaj od družinskega življenja boste dali v komedijo?
Perica: (smeh) Klavdija je tokrat vse prvič slišala šele na premieri, sin pa na stand up večeru v Šmartnem ob Paki. In oba sta se smejala, kar mi veliko pomeni, pa zelo dobro vem, da bi, če bi ta nastop izvedel zanju v dnevni sobi, oba rekla, da sploh ni smešno. Ko govoriš o lastnem življenju, neizogibno razkrivaš tudi življenja svojih bližnjih. S tem problemom se srečujejo tudi pisatelji in potem padajo tožbe med družinskimi člani, kot pri norveškem pisatelju Karlu Oveju Knausgårdu, ki se je smrtno zameril delu družine z očetove strani. K sreči mene domači pri tem ne omejujejo.
Robert: Ker vedo, da je to vse, kar imaš! (smeh)
Perica: Res je, brez teh osebnih zgodbic boljše, da grem kopat jarke.
Robert, kot kantavtor ste že opozorili nase (zmaga na Kantfestu po izboru publike in žirije), za mnoge ljubitelje komedije pa ste nov obraz – in radi vas pohvalijo. Instagram že pregoreva? Vam lokalni mesar že odreže malo boljši kos mesa?
Robert: Mogoče bi Instagram pregoreval, če ne bi bilo prej omenjenega poudarjanja, da imam punco. (smeh) Perica, to morava res črtati iz scenarija! Brežice so tako majhno mesto, da ni lokalnih mesarjev, so samo mesarji. In prav vsi zelo lepo poskrbijo zame. Zadnjič smo ravno snemali nekaj s Perico in še dvema komikoma in so ugodili prošnji, če lahko pripeljejo vso hrano, čeprav tega nimajo v ponudbi.
Kateri je bil najzabavnejši komentar, ki sta ga v karieri dobila na temo svojega dela?
Robert: Enkrat je do nas muzikantov prišel starejši, že rahlo opit moški z glasbeno željo. Ko smo jo odigrali, in to zelo dobro, ker smo bili v res posrečeni zasedbi z izjemno talentiranimi glasbeniki, je stric spet prišel do mene in rekel: »Veš, pob, če bi jaz tako dobro špilal kot ti, bi to boljš' odšpilal.« Prav filozofsko, res sem se nasmejal.
Perica: Meni je enkrat nekdo po nastopu rekel: »Ko si stopil gor, sem si mislil, okej, ta ni vreden pet dek zenfa, ko si pa odprl usta, nisem mogel verjet', kakšne streljaš!« Pri tem mi je res smešen prvi del, ker svoje pojavnosti ne doživljam tako »švohcano«, obenem pa me bega zenf kot merska enota za karizmo.
Veseli december je pred vrati. Je to za vaju čas žetve in norih urnikov ali vama uspe, da si vzameta tudi čas za bližnje?
Robert: Kot glasbenik sem decembra polno zaseden in imam res srečo, da sta partnerka in družina vajeni tega tempa, saj vsi razumejo, da je to čas, ko si vsi zaslužijo imeti čim lepša praznovanja, včasih tudi na račun nas, ki skrbimo za program. Res se ne pritožujem, izredno se veselim vsakega decembra, pa čeprav je igranje kitare na prostem pozimi podobno kot življenje brez pogoja PCT – oteženo.
Perica: Huh, trenutno si nočem niti predstavljati, kako bo, ker se – če nas ne zaprejo – obeta res veliko dela. Mi pa se bomo doma sredi te norišnice ukvarjali še s štorkljino dostavo! (smeh)
