Pri ustvarjanju nove skladbe je sodeloval s svojima dobrima prijateljema: tekstopiscem Rokom Lunačkom in argentinskim glasbenikom Nicolasom Niveyrom, ki se mu je pri aranžiranju pridružil tudi sam. Zanjo je na Štajerskem in Koroškem posnel tudi videospot, v katerem lahko prvič vidimo njegovo ženo Patricijo, simbolično pa je vanj vključil tudi hčerko Isabello. Več v nadaljevanju.
Kar nekaj časa ni bilo nič novega slišati od vas, zdaj pa ste presenetili s povsem novo glasbeno podobo. Kako to?
Res je minilo kar precej časa od mojega zadnjega pojavljanja. Resnica je, da sem si tokrat želel vzeti čas in dobro premisliti o tem, kaj si pravzaprav želim. Prav je, da se občasno ustavimo in si prisluhnemo. Dolgo sem razmišljal, kam želim zapeljati svojo glasbeno pot. Tokrat me je tako zelo mikala harmonika in njen veseli prizvok. Pesem Na zdravje se je pilila in brusila skoraj vse leto, v sebi sem imel točno določeno idejo, in presrečen sem, ker jo danes slišim točno tako, kot je sprva zvenela samo v moji glavi. Vse to je, da seveda ne pozabim omeniti, plod tudi odlične ekipe, ki je ves ta moj glasbeni premor, vse moje želje pomagala prestavljati v dejanja.
Kaj ste še počeli v vmesnem času?
Vmes sem se precej posvetil družini. Moja hči Isabella je ravno dopolnila dve leti in pol in zdi se, da je to ta najin čas, ki ga preživljava najaktivneje. Če sem doma, zagotovo ves svoj čas namenim njej. Skupaj z Isabello sva pograbila njene tri najljubše punčke igračke, vdihnil sem jim značaj in včasih v znamenju teh treh punčk mine ves dan. Spreminjam glasove, z njimi govorim Isabelli, plešemo, se zabavamo in pojemo.
Zadnje čase sem velikokrat slišal, da bi bil primeren tudi za gledališke odre. (smeh) Ko sem doma, je to čas, ki ga preživim tudi v naravi, na sprehodih v gozd, ob večerih pa je moje glavno opravilo tuširanje moje Isabelle. Tudi tam se nasmejiva do solz in malo za šalo, malo zares sem pred kakim mesecem dobil noro priznanje. Hči mi je rekla, da ji jaz najbolje umijem glavico, zato zdaj samo še jaz pridem v poštev za to opravilo.
Pesem Na zdravje ste predstavili ravno na martinovo. Ste ta praznik poznali že od prej ali šele, ko ste prišli v Slovenijo oziroma spoznali svojo Patricijo?
V življenju v Sloveniji sem spoznal, da ima martinovo tukaj posebno mesto. V Argentini tega nikoli nisem začutil, mislim celo, da se martinovo v Argentini ne praznuje. Odrasel sem v družini, kjer pri hiši skorajda ni bilo kapljice alkohola. Tudi ko dobimo obiske, se v Argentini na mizi ne znajdeta vino in voda, to se nam morda zdi celo malo čudno.
Tam ves čas »čajčkamo«, pijemo mate, tudi kave je manj kot tukaj v Sloveniji. Tokrat sem si želel veselo pesem, takšno, ki bo nazdravljala življenju, radosti, veselju, svobodi, dobrim prijateljem in ljubezni. Želim si, da bi temu nazdravljali vsak dan. Ker se za martinovo nazdravlja, se mi je zdelo edino prav, da to svojo himno nazdravljanja predstavim prav na ta dan.
Trkanja s kozarci je bilo – če sklepamo po videospotu – precej tudi na snemanju. Ste kaj šteli, kolikokrat ste to storili?
Trkanja s kozarci zares ni manjkalo. Na snemanju videospota se je ustvarila neka zares čarobna energija. Veliko ljudi, ki jih lahko vidite v videospotu, je mojih prijateljev tudi zasebno. Ker nam svobodnega druženja in zabave že pošteno manjka, smo še nekoliko bolj uživali. S kozarci smo trkali ves dan, enega smo za srečo tudi razbili. Upam si reči, da smo nazdravili vsaj 50-krat.
Ste po nazdravljanju vedno tudi spili vsaj požirek? Po šegi namreč izgovorjeno le tako drži …
Če bi se tokrat držali šege, vi danes najbrž ne bi gledali videospota, saj bi ga le s težavo posneli. (smeh) Potem bi bila opitost neizogibna. Morda smo kak požirek več naredili proti večeru, vendar zares vse v mejah normalne. Naj omenim, da sem po celodnevnem snemanju videospota odhitel še na povsem drug konec Slovenije, presenetit gospo za 40. rojstni dan.
Tudi tam so me povabili k nazdravljanju. Ob vračanju domov me je sredi noči ustavila policija. Moral sem pihati in kar hvalevredno je, da sem po celodnevnem snemanju videospota, ki kar kliče k nazdravljanju, napihal ničlo. Policistu seveda tega, da sem snemal pesem s takim naslovom, nisem omenil. (smeh)
Ste kdaj, kadar ste preveč pogledali v kozarec, naredili kakšno neumnost – morda še bolj v mlajših letih?
V mlajših letih, sploh vse življenje v Argentini, torej nekje do mojega 24. leta, lahko rečem, da sem le redko prišel v stik z alkoholom. Zabaval sem se s petjem in plesom. Nekako tako sem bil tudi vzgojen. Neumnosti, ki bi tako prišle na račun alkohola, nimam. V petih letih življenja v Sloveniji pa sem že nekoliko bolj vpeljan v nazdravljanja in tudi kakšen požirek preveč sem že popil. (smeh) Takrat sem še malo bolj dobre volje, predvsem pa me prevzame velik pogum. (smeh)
Imate radi vino?
Ob kakšnih življenjskih prelomnicah ali dobrem kosilu rad nazdravim z vinom, vendar v zares majhnih količinah, sicer pa mi je nekoliko bližje pivo.
Ste bili kdaj na slovenski trgatvi?
Sem bil. Slovenska trgatev je zame zares lep običaj in praznik. Predvsem sem bil navdušen nad harmoniko in petjem, pa nad brentači, ki nosijo grozdje, in veseljem, ki ga je takrat izrazil lastnik vinograda ob dobri letini. Kljub temu da imamo v Argentini veliko vina, sploh v vinorodni Mendozi, je to zame vse precej novo, saj sam prihajam iz obmorskega mesta Puerto Madryn, kjer nam je to vse precej tuje. Nekaj mi je še ob vsem tem posebej ljubo: zvok klopotca.
Imate v Argentini kakšen praznik v čast kakšni pijači?
Mislim, da ne, vsaj ne da bi ga poznal. Naša precej znana pijača, ki jo v Sloveniji težko kupimo, je fernet. To nekoliko bolj grenko pijačo mešamo s kokakolo. Fernet je v Argentini kapljica, ki zares ne manjka na nobeni zabavi, in uvrstil bi jo med svoje najljubše, saj ima zelo poseben okus.
Kateri je sicer vaš najljubši slovenski praznik oziroma običaj?
Poleg trgatve, ki je zares zelo lep običaj in s katerim sem se spoznal že prvo leto po prihodu v Slovenijo, kjer me je tast prijazno povabil k prešanju in sem tam z veseljem sodeloval, mi je v Sloveniji zelo všeč tudi gregorjevo, ko se ženijo ptički, pa koline, za katere kar ne morem verjeti, da se kje na svetu da ob takem opravilu narediti cel običaj, sploh če pogledamo za nazaj, tudi prepevanje ob kolinah in druženje sorodnikov.
Poseben običaj, ki ga spremljam v življenju tukaj in bi ga morda uvrstil tudi med najljubšega, pa je pust. Vsako leto me na domu, kjer živimo, obišče kar nekaj kurentov in oračev, ki pridejo, da bi prinesli dobro letino. Ker živim na Ptuju, je ta običaj tukaj posebej izrazit in zame zelo zanimiv, sploh kadar vidim, da so vključeni tudi čisto majhni otroci.
Kaj pa argentinski? Ga praznujete, če ga seveda lahko, tudi odkar ste v Sloveniji?
V mojem mestu, Puerto Madrynu, vsako leto praznujemo fiesto del cordero, t. i. praznik ovac. Znani smo po tem, da imamo med drugim tudi veliko ovac. Ta praznik je tako namenjen striženju ovac, na žalost in na veselje mnogih pa jih na ta dan veliko namenijo tudi temu, da pristanejo na krožniku. Sama lepota praznika pa je zame v tem, da se takrat zberemo vsi iz mesta, naprodaj so naše tipične jedi, tipična oblačila, predvsem pa gre za veliko druženja. Morda je ob tem prazniku še nekoliko lažje priti v stik z našimi koreninami in kulturo.
Kako zelo pa hčerko Isabello spoznavate z argentinsko kulturo, običaji in jezikom?
Isabella prave Argentine še ni spoznala, saj nam žal še ni uspelo iti na obisk. Sicer pa s Patricijo veliko govoriva v španskem jeziku, ves dan, tako da je Isabella z jezikom ves čas v stiku. Oba se trudiva, da ji tudi ves čas pomagava pri učenju španščine. Isabelli rad predstavim tipično argentinsko hrano, zato se kdaj tudi potrudim in skuham kaj zares tradicionalnega. Nazadnje sem spekel slastne empanade in zelo so ji bile všeč. Ves čas me tudi vidi, da pijem mate, to je ta naš nepogrešljivi argentinski čaj, in rada me poprosi za kakšen požirek, saj je sicer nekoliko grenkega okusa.
