Kako ste zadovoljni z obiskom v letošnji sezoni?
V letošnji sezoni imamo resna nihanja. Nekatere predstave so zelo dobro obiskane, nekatere pa ne toliko. Na splošno smo na 60 ali 70 odstotkih obiskov iz predkoronskega časa. Do naših predkoronskih rezultatov, ko smo bili za šest mesecev vnaprej razprodani, bomo po mojem potrebovali še nekaj let, tudi zaradi nihanja samega virusa. Niti ne vemo, ali bomo lahko bili ves čas odprti. Pri nas sicer zelo strogo skrbimo za preverjanje PCT. Za vse zaposlene, ki niso cepljeni, imamo 48-urna hitra testiranja, pri občinstvu pa že na vratih pregledamo PCT, vsi morajo imeti tudi kirurško zaščitno masko – če je nimajo, jo dobijo pri nas. Naši pooblaščeni zdravniki tudi redno delajo zdravstvene analize tveganja. To je nujno v naši hiši, saj je na kupu zelo veliko ljudi. Če je velika opera, imamo na odru tudi po 150 oseb. Orkester smo zaradi korone prestavili na oder. Pod zdajšnjimi pogoji bi lahko namreč v naši že tako majhni orkestrski jami igralo le 27 glasbenikov, kar je veliko premalo za naše potrebe. Imamo srečo, da imamo zelo globok oder, tako da lahko vsi izvajalci funkcionirajo v sožitju. Prihodnje leto bomo – mimogrede – orkestrsko jamo širili, da bo lahko šel notri tudi največji orkester, tako da nam z velikimi projekti ne bo treba ves čas hoditi v Cankarjev dom.
V kakšni formi pa je gledališče po težkem kovidnem obdobju?
Gledališče se je po teh spomladanskih zaprtjih kar malo pobiralo. Predvsem je bil problem z baletom. Člani orkestra in pevci namreč lažje vadijo doma, a tudi oni so zelo pogrešali timsko delo, pri baletnikih pa je težje in so se potem tudi pogosteje začele pojavljati poškodbe. So se pa zelo hitro pobrali. Na začetku poletja smo že gostovali na festivalu Junij v Ljubljani, potem smo bili v Bolzanu, avgusta pa v Madridu na njihovem največjem festivalu na prostem Poletje v Madridu, kjer smo bili fenomenalno sprejeti z ovacijami, dobivali smo tudi čestitke Ministrstva za kulturo in veleposlaništev. Konec avgusta in na začetku septembra smo v hramu kulture v koprodukciji s Cankarjevim domom odplesali Dunajski večer, zatem pa smo pri nas izvedli kombinirano operno-baletno predstavo Apollon musagète in Oedipus rex. 11. novembra je bila premierna uprizoritev baletnega triptiha Strune priznanih koreografov Ena Peçija, Jacopa Godanija in »našega« Lea Mujića, ki je tu pustil že resen pečat – njegov Veliki Gatsby je še vedno hit – tako da mislim, da je bila zadeva zelo atraktivna. Veliko zanimanja je požela tudi opera Capuleti in Montegi. Kot vidite, smo v polnem pogonu. Normativ je sicer šest premier na sezono: štiri operne in dve baletni, mi pa jih bomo v letošnji sezoni izvedli devet, da nadomestimo manko prejšnje sezone. Svojih obiskovalcev ne bomo pustili na cedilu, zato smo tudi vsem, ki so lani kupili abonma, dali možnost, da ga letos dobijo brezplačno, da se jim odkupimo. Kar nekaj se jih je z veseljem odzvalo. Od obiskovalcev dobivam same lepe odzive za tekočo produkcijo. Pravijo, da se kakovost izjemno izboljšuje. Vmes so bili vzponi in padci, kar je tudi običajno v umetniških institucijah. Tudi sam sem z ravnjo tako operne kot baletne produkcije izjemno zadovoljen. Upam, da nam bo letos uspelo izvesti naš silvestrski gala večer. Lani ga namreč žal nismo mogli, ker smo bili zaprti, predlanskim pa je bil strašno uspešen, zelo veliko je bilo tudi tujega občinstva, ker so navajeni hoditi gledat te stvari. Letos bo še posebno atraktiven, ker ga bo vodila zelo znana gledališka osebnost, koreografiral pa ga bo naš umetniški vodja Renato Zanella, ki je deset let vodil Dunajski balet in je tudi koreografiral te silvestrske baletne točke in večere, tako da ima s tem izjemne izkušnje in bo z njimi veliko pripomogel k odličnemu vzdušju in visokemu umetniškemu nivoju samega dogodka.
Pod novima umetniškima direktorjema Markom Hribernikom in Renatom Zanello se tudi bolj povezujeta obe umetniški zvrsti – kar se mi zdi izvrstno.
Ja, meni tudi. Našel sem dva umetniška direktorja, ki sta zelo kompatibilna, z veseljem sodelujeta. Oba imata tudi izkušnje z multižanrskostjo med baletom in opero in se izjemno dobro usklajujeta. Ni nezdrave konkurence, obstaja pa zelo zdrava. Dogovarjamo se tudi za mednarodne koprodukcije z opero iz Pise in z baletom iz Verone, tako da bomo imeli v prihodnji sezoni 2022/2023 kar nekaj priložnosti, da se pokažemo tudi zunaj naših meja.
Kako zelo pa ste naklonjeni digitalizaciji oziroma ogledom prek spleta?
Zelo nisem, saj kot gledališki človek poznam magijo odrskega prostora in vez med obiskovalcem in izvajalcem. To je samo nadomestek, da pokažeš, da še obstajaš, zato smo to tudi imenovali Še smo živi. Sam sem navijal, da gremo čim prej nazaj na oder in da čim prej dobimo občinstvo v dvorano, ker to je to, kar dela našo umetnost takšno, kot je.
Omenili ste že širitev orkestrske jame, se je pa med vašim direktorovanjem v gledališču opravilo tudi veliko drugih nedokončanih del, kot sta sanacija zamakanja strehe in ureditev parkirne ploščadi, nakupujejo se novi inštrumenti ... Torej posluh vlade za kulturo le je?
Streho smo iz bančnih garancij potegnili tik pred zapadlostjo, narejeni so že tudi projekti, da se bo ob orkestrski jami naredila tudi nova klimatizacija, ki je bila pri prenovi naše krasne hiše povsem neustrezno izpeljana. Zdaj, 10. decembra, bo točno deset let od odprtja prenovljene hiše in v poklon temu v tem obdobju pripravljamo tudi kar nekaj slovesnosti. 3. decembra bo denimo minister Simoniti odprl razstavo o zgodovini in prenovi naše hiše. Pred novim letom pa bomo imeli še nekaj slavnostnih predstav v povezi s predsedovanjem EU, na katerih bomo prikazali naše uspešnice, kot sta Hrestač in Veliki Gatsby. Imamo namreč tudi dva častna pokrovitelja decembrskih dogodkov; to sta predsednik vlade in predsednik države. In tudi glede financiranja moram reči, da se država trudi, da nam prisluhne. Redkokdaj slišim besedo ne. Mogoče ne dobimo toliko, kot bi si zaželeli, ampak mislim, da se je tudi financiranje samega programa oziroma same hiše v zadnjih letih precej izboljšalo.
Pridejo tudi politiki kdaj k vam, na premierah jih namreč ne vidim.
Načeloma ni v navadi, da bi politiki pogosto obiskovali naše premiere, niti v preteklosti, kot sem se pozanimal, ni bilo tako. Razen če so čisto posebej povabljeni ob posebni priložnosti. Rutinsko ne hodijo. So pa seveda vedno vabljeni, jasno.
Kdaj ste vi prvič prestopili prag SNG Opere in baleta Ljubljana?
Ko je bila še stara hiša. Študiral sem na AGRFT v 80. letih in smo veliko hodili tako v Dramo kot v Opero, tako da sem že kar stari znanec. V novo hišo sem pa prvič prišel kot predstavnik Evropske prestolnice kulture, ko smo imeli tudi koprodukcijo Črne maske.
Koliko pa k financiranju hiše prispevajo zasebni donatorji?
Iz sponzorskih sredstev smo po 25 letih kupili novi kombi, saj je prejšnji dobesedno razpadel. Je pa res, da prej ni bila navada ravno nekega pridobivanja večjih sponzorstev in smo zdaj to kar uspešno začeli. Za sponzorstva se dogovarjamo tudi z nekaj mednarodnimi podjetji.
Vaša strast so (tudi) motorji – v garaži imate očarljivega harleyja in vespo. Vam ju pogosto uspe spraviti na cesto?
Harleyja imenujem že kar nepremičnina. Žal. Kadar bi se lahko peljal na kakšno daljšo pot, je ali slabo vreme ali pa sem kje drugje. Zadnja leta je to prav pravilo. Vespo pa dnevno uporabljam, kadar sem v Mariboru. Če je normalno vreme, od aprila do novembra sploh ne uporabljam avtomobila.
Kam se najraje zapeljete s harleyjem?
Na večdnevno turo grem rad na Krk ali na avstrijsko Koroško na Baško jezero. Za kratko turo mi je pa krasna pot Dravograd, Lavamünd, potem pa se čez hribe lepo spustim nazaj proti Gamlitzu in čez Južnoštajersko vinsko cesto preko Jurija domov. To je takšna tri- do štiriurna vožnja z majhnimi postanki, seveda.
Kaj vam še lepša življenje?
Kuhanje z ženo, kadar imava čas. Že 30 let sem strasten kuhar. Poleti na morju jemo izključno morsko hrano, drugi del leta pa kontinentalno. Drugače pa – kadar le imam čas – igram tenis. Zadnjič je bilo v Mariboru takšno sonce, da me je čisto zažgalo, zato imam tudi takšno barvo. Štiri ali pet dni sem sicer v Ljubljani, za vikende se pa redno vračam k ženi in sinu. Vsakodnevna vožnja z avtom mi je namreč preveč naporna. Če bi imeli normalno urejene vlake, kot jih ima Evropa, sploh ne bi razmišljal. Normalna pot bi morala trajati okoli 50 minut, tako pa traja minimalno nekaj manj kot dve uri, pa še to, če nima zamude, ki pa jo po navadi ima, pa še vozni redi so zelo misteriozno narejeni. Sicer pa tudi po Ljubljani ne uporabljam avtomobila, če ni res nujno, ampak grem ali peš ali pa z električnim skirojem, ki je zame idealno prevozno sredstvo za Ljubljano – v nekaj sekundah si povsod.
OBJAVLJENO 11. NOVEMBRA 2021 v reviji Vklop Stop spored
