Februarja je igralec Jožef Ropoša praznoval 60. rojstni dan. Poleg številnih vlog v gledališčih ga dobro poznajo filmski in televizijski gledalci, saj je igral v številnih celovečernih in kratkih filmih, kot so Ko zaprem oči, Trije prispevki k slovenski blaznosti – Kronika zločina, Remington, Vlak smrti, Blues za Saro in Nebesa pod Triglavom … Nastopil je v televizijskih nadaljevankah Prešeren, Naš vsakdanji kruhek, Usodno vino, Reka ljubezni, Sekirca v med in sodeloval pri številnih radijskih igrah.
V novi slovenski seriji Sekirca v med ste prevzeli glavno moško vlogo, očeta družine Janka Hribarja. Najdete pri sebi kakšne podobnosti s svojim likom?
Seveda, vsak igralec izhaja iz sebe in tako daje verodostojnost liku, tako da določena stopnja avtentičnosti vedno obstaja, čeprav jaz ne postopam tako kot Janko, to je izmišljen lik. Želim ga čim bolj postaviti na trdna tla, da bi bil verjeten, taki ljudje kot Janko pa seveda obstajajo.
Najdete navdih pri »takih ljudeh«, kako zgradite lik?
Zgledujem se po ljudeh, ki sem jih v življenju srečal, določene stvari pa si moram namisliti, saj so v scenariju tudi stvari, ki jih osebno še nisem doživel, in si moram predstavljati, kako bi se obnašal, če bi se mi zgodile.
Janku pade sekira v med, saj zadene veliko vsoto denarja. Kaj pa bi vi storili, če bi vam zgodilo kaj takega?
To je velik psihofizičen pretres za vsakega človeka. Čeprav si vsi mislimo, kako super bi bilo, če bi zadeli milijone, kaj vse bi naredili ... Ko se to dejansko uresniči, se vsaj pri polovici ljudi ta denar razgubi. Tudi okolica okoli dobitnika se povampiri. Mislim, da je v seriji to zelo dobro prikazano.
Si serijo tudi sami ogledate doma?
Ja, saj smo na žalost delali kar eno leto, preden smo doživeli odziv televizijskih gledalcev, običajno ga dobimo po pol leta. Zdaj si ogledam, kako so stvari uspele, prej sem videl le del materiala. Trudili smo se, da bi bilo vse čim bolj prepričljivo, da bi vnesli stvari, ki odražajo današnji trenutek in predvsem naš način življenja. Menim, da je to obema scenaristkama odlično uspelo. Odvisno pa je od okusa, seveda. Vloga v seriji je bila zahtevna, poleg tega sem igral še tri vloge v gledališču. Zaradi epidemije smo začeli snemati šele avgusta lani.
Kakšno je delo v gledališču med epidemijo?
Težava je, da številni igralci, pa tudi občinstvo niso cepljeni. Sam sem covid-19 prebolel in se nato cepil, za zdaj se mi zdi to še najboljša rešitev.
V vašem igralskem portfelju se vrstijo številne humoristične vloge. Vam te značajsko ustrezajo?
Domišljam si, da sem vsaj malce duhovit, in se trudim ustvarjati komične vloge, ki so veliko težje kot dramske. Je pa dejstvo, da imamo mi, komični igralci širok diapazon. Meni ni težko igrati dramske vloge, česa resnega, se znam tudi zjokati. Komična vloga je veliko bolj pretanjena, zadeti moraš pravi občutek, da lahko ljudi prepričaš, tako v gledališču kot na televiziji ali filmu. Komedija je, kot vemo, zapostavljena, kot malo slabši žanr. Vemo, da večina odjemalcev ne hodi v gledališča, ampak se z nami srečujejo prek drugih medijev. Radi imajo komedije in rečejo: šel bi v teater, ampak ne maram zateženosti. Ljudje žal ne berejo knjig, ko se je treba prebiti čez prvih 30 strani, da padeš v zgodbo, in šele potem se užitek začne in začneš roman požirati. Pa seveda tudi umetniška sedanjost, resničnost našega časa ponuja bolj lenobno zaznavanje preskakujočih se slik, mislim predvsem na televizijo. Ta čas nam še vedno narekuje hud tempo, hujši, kot je bil.
Kaj pa je vaš ventil, da se sprostite ob tem tempu?
Narava. Nabiram zelišča, rad gobarim, če bi letos le bile gobe. Letos jih nisem še nič nabral.
Od kod ta ljubezen do narave, ste odraščali na podeželju?
Sem, od drugega do četrtega leta sem rasel na Goričkem, pri teti in babici. Tam sem seveda imel pristen stik z naravo, v šestdesetih letih je bilo vse še zelo naravno. Babica je bila »vračarca«, v smislu zdravnika, saj vrač po prekmursko pomeni zdravnik. Zdravila je predvsem živali, spomnim se, da je ob začetku nevihte nabrala slak in ga prižgala, da bi odvračal strele. Bil sem zraven, ko je ozdravila svinjo, ki je bila po tem, ko je povrgla, zelo oslabela. Soseda je poklicala in sva šla tja, dala ji je nekaj za pojesti in je svinja ozdravela. Babica je pri mojih 15 letih umrla in od takrat kupujem zeliščarske knjige. To me je vedno zanimalo, tako sem pred 20 leti začel zelišča tudi sam nabirati.
Kaj naredite iz teh zelišč?
Pripravljam čaje in kremo, seveda tudi svojo grenčico. Vlagam gobe, rad pripravim posušene paradižnike v oljčnem olju, kapre v soli, čemažev pesto. To potem razdam.
Vse razdate?
Vse. Ne za denar. Odločil sem se, da bom nekako pomagal temu svetu, in to je moj prispevek.
Ste tudi poet, izdali ste pesniško zbirko Duhovni stroji. Čemu ste se posvetili v pesmih?
Obdeloval sem širok razpon stvari. Pesmi sem izdal v samozaložbi, s sosedom sva oblikovala knjižico in sem z njo zelo zadovoljen. Gre za različne stvari: ontološke zadeve in ljubezen. Zajel sem vse, kar se mi je zdelo zanimivo, to sem obravnaval in predstavil v različnih sklopih. Sem kar ponosen nanjo, seveda pa lahko več o tem povedo bralci.
Kdaj pa se je v vas rodila želja po igralstvu?
Dobro se spomnim, kdaj sem bil prvič v gledališču, v šentjakobskem. Takrat se mi je porodila želja, da bi to počel, in potem je bilo pozabljeno. Ta klic imam v spominu, pa tudi drugi klic, ko sem se kopal v Ljubljanici, imel sem okoli deset let in sem gledal ribiče. Strašno me je zagrabilo, da bi to počel, pri 14 sem začel z ribolovom.
Veliko ribarite?
Letos nisem niti enkrat.
Kako to?
Imel sem zelo natrpan urnik in takrat je vedno veliko odtegovanj, trpela je tudi partnerica. Bilo je zelo naporno; predstavljajte si, da sem moral načrtovati, kdaj bom lahko spal. Večkrat sem imel med obveznostmi le štiri ure na voljo za spanje. Ni bilo časa za normalnosti in veseljačenje, moral sem natančno razporediti čas. Ves dan sem igral – zjutraj sem posnel nekaj sekvenc za serijo, potem so me s taksijem odpeljali v teater na vajo, nato nazaj; igral sem do večera ter se vrnil v gledališče na vajo; ob desetih zvečer se prišel domov, kjer sem se pripravljal za snemanje in vaje naslednjega dne. To so bile najtežje zadeve – saj ko je človek utrujen, užitek izgine. In če dolgo delaš utrujen, ne moreš biti kakovosten in hec se tukaj neha. Saj veste, kako je: vsi bi radi čim prej posneli, dodatni dnevi stanejo. Teater pa je moja služba in moram stvari oddelati tudi tam. Bilo je strašansko zahtevno. Upam, da bodo ljudje serijo lepo sprejeli in da se jih bo dotaknila; nisem želel, da bi bila serija lahkotna zadeva, temveč da bi bila odraz nas, Slovencev.
Ste tudi kaj improvizirali?
Režiserji so marsikaj dodajali in spremljali, nam igralcem pa je bilo dovoljeno, da smo v okviru sprejemljivega lahko dodajali kaj svojega. Tako mi je v svoji meditaciji pred čebelnjakom (Janko je čebelar) uspelo dodati nekaj svojega, tu je bilo največ možnosti – kaj počnemo z naravo, kako bi se morali drugače obnašati ... Kot čebelar sem lahko zastavil svoj glas za ljudi in za čebele.
