V ospredju tragikomedije so samotni, osamljeni liki, vsak zaprt v svojo masko, v svoj strah pred drugim. Njihove maske počasi razpadajo v nekaj neprepoznavnega - neprepoznavnega tudi njim samim. To se dogaja psihiatru, njegovi ženi, pa tudi gospodični Barclay, ki jo kar naenkrat zdravijo zaradi vseh sort psihičnih bolezni, čeprav je prišla samo na pogovor za mesto tajnice. To se dogaja strežniku v hotelu, ki se znajde oblečen v žensko, dogaja se policistu ... Na koncu so vsi strahotne žrtve nekega kozmičnega nesporazuma, ki ga utelešata predstavnika oblasti - ministrstva za duševno zdravje. Ko se je Vito Taufer lotil Ortonove znamenite drame, ki je bila ob nastanku v šestdesetih letih minulega stoletja na robu sprejemljivega, ga je zanimalo, koliko nas nagovarja danes. Zdaj ugotavlja, da bolj, ko se svet v zadnjih dveh letih, odkar se je odločil za režijo, spreminja, bolj aktualno odzvanja. Besedilo v času gibanja #MeToo, politične korektnosti, pa tudi teženj po prevzemu vseh vzvodov oblasti pod pretvezo boja proti koronavirusu torej dobiva še vse drugačno ostrino in subverziven ton.
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
