Kakšni so bili vaši petki zvečer čez poletje, ko ni bilo oddaje?
Veliko smo bili zunaj, v naravi, na igralih, na igrišču. Ko je bilo mogoče, smo s prijatelji iz kraja igrali košarko. Kar srce mi je zaigralo, ko smo se borili pod košem. Manjka mi igranja košarke in nogometa. V otroštvu sem cele popoldneve in celotna poletja preživel na travniku in igrišču. Kar pogrešam to. Sicer pa smo bili veliko doma, pa tudi pri mojih starših in pri starših moje drage.
Nova rubrika oddaje bo Najboljši kraj. Kateri pa je vaš najljubši kraj?
Slovenski kraji in mesta me navdušujejo, pa veste, zakaj? Ko hodim po krajih, vidim, kako iznajdljive so lokalne skupnosti in ljudje. Samo pustiti jih je treba pri miru, da kreirajo svoje rešitve in zgodbe. Kakšne ideje, da pogosto ostanem brez besed! Ljudje so po krajih in mestih tudi mnogo bolj pozitivni, kot se prikazuje v medijih, in tudi mnogo bolj čuteči do ljudi, ki potrebujejo pomoč. Včasih realnost na terenu in tista v medijih ne gresta skupaj. Izjemno spoštujem ljudi, ki se na lokalni ravni trudijo za svoj kraj, za svoje mesto.
Kakšno je vzdušje med glasbeniki v tem trenutku, ko smo spet v pričakovanju epidemije? Lahko komentirate stanje slovenskega glasbenega področja nasploh v teh čudnih časih?
Slovenska zabavna glasba ima ta problem, da se glasbeniki premalo povezujemo, nismo organizirani. Kot da manjka avtoriteta ali več teh, ki bi glasbenike povezale, da bi sistemsko začeli urejati vsa področja glasbe. Epidemija ni edino tveganje za glasbenike, so tudi druga: bolezni, plačilna nedisciplina, neurejen teren ... Glasbeniki ne delujejo kot celota, ni urejene strategije, kako se bo delalo na glasbenem področju v naslednjih desetih, dvajsetih letih. Tudi ni jasno, kam spada zabavna glasba, h kulturnemu ali gospodarskemu ministrstvu. Glasbenik, ki mu gre dobro, obdeluje svoj vrtiček in je zadovoljen. A zgolj trenutno. Čez leta se stvari obrnejo in bi rad zadeve reševal drugače. Takrat gre komu drugemu dobro in se ne povezuje. Potrebna bi bila načelna zrelost in nek pogled od zgoraj, kako se lahko povežemo in izboljšamo razmere za ustvarjanje in delo. Številni glasbeniki, tudi najboljši, težko živijo od svojega dela. Bi se pa rad vsem glasbenikom zelo zahvalil: ne glede na to, da ni nastopov, se na televizijsko oddajo vedno in radi odzovejo, pridejo in nastop izpeljejo z vso ljubeznijo in energijo. To zmorejo zgolj glasbeniki, ne glede na res slabe čase za glasbo.
Po izobrazbi ste diplomirani socialni delavec. Vam je bilo v zadnjem letu in pol kaj žal, da niste ostali na Inštitutu Antona Trstenjaka? Kaj pogrešate to delo?
Zelo pogrešam sodelavce na Inštitutu Antona Trstenjaka, predvsem pa izjemno dobre debate o stanju v družbi in seveda jasen fokus, kaj je v življenju in družbi zares pomembno, kako deluje človek, kako družina, kako skupnost. Pogrešam študiranje in branje, trenutno izredno malo berem.
Poleti ste bili Modrijani precej aktivni. Ste si vzeli tudi kaj časa zase in družino ter odšli na počitnice?
Z družino smo bili veliko skupaj. Ne glede na nastope. Dobro smo se organizirali. Bili smo tudi na morju. Za morje smo bili zelo hvaležni. Bali smo se, kakšno bo stanje okužb, morje bi res težko pogrešili. Obožujemo ga.
Je težko biti zdaj več časa stran od sina? Kako se poslovite od njega in kakšno je snidenje, ko se vrnete domov?
A veste, da smo zelo veliko skupaj. Ne prenesem stavka, da je bolj pomembna kvaliteta skupaj preživetega časa kot kvantiteta. To je zmota. Potreben je čas. Veliko smo skupaj. Privilegij je, da se lahko organizirava tako, da enkrat dela eden, enkrat drugi. Ko ne gre drugače, pomagajo babice. Sicer pa smo ves čas skupaj. Če je snemanje popoldne in zvečer, sva skupaj ves dopoldan. Če igramo šele zvečer, sva skupaj ves dan. Skoraj vsi Modrijani imamo družine, temu prilagajamo vaje in delo. Obdobja, ko sem delal cele dneve, brez dopustov, sem se naužil. Nimam toliko slabe vesti, če zdaj malo izprežem.
