Ta teden ste izdali novo pesem z naslovom Le vkup. Kako bi jo predstavili?
Predvsem prav ponosno. Z visoko dvignjeno zastavo v imenu rokenrola. (smeh) Če iskreno povem, pogrešala sem tisti funk rock naboj, ki ga ima moj čisto prvi singel Planet za zadet, ko ga igramo v živo ..., in sem ga poustvarila. Ob bok pa si postavila priznanega kitarista Zorana Čalića, s katerim že dolgo sodelujem, ampak končno imava nekaj konkretnega za pokazati. Hotela sem tudi v tem pravem trenutku in situaciji izdati pesem z močnim sporočilom in pravim nabojem, ki opogumlja ljudi in jih združuje. To je tudi primarna naloga glasbe.
Kaj je sporočilo pesmi Le vkup?
Da naj razmišljamo s svojo glavo v soglasju s svojim srcem, da imamo pravico do avtonomnosti, svobode, človeškosti, svojega mnenja, svojega prav, svojih odločitev, upravljanja svojega telesa ... Pri pesmi se je treba potopiti v besedilo in znati brati med vrsticami. V glavnem, naj se zgodi karkoli, naj govorijo karkoli, mavrica bo naprej žarela, pesem se bo naprej pela, rože bodo naprej cvetele in ljubezen bo naprej gorela.
Vedno ste in vedno boste radi »provocirali« ... V refrenu tokrat pojete: »Le vkup z možgani na pašo, sami si darujmo svojo mašo. Če le bomo zbrani in ubrani, najdemo se na čisto novi strani.« Na kaj točno ste s tem merili?
Vsi smo bratje in sestre, dovolj je ločevanja, nikoli ne bomo enaki, smo pa lahko enakovredni in si podarimo mir. Ločujejo nas vera, politika, kultura, morala, barva kože, razlike so žal nepremostljive. Nekaj, kar velja na drugi strani sveta za »normalno«, se lahko nam zdi absurdno, nemoralno, sprevrženo. No, to nima kaj iskati tu in mi nimamo kaj drezati tam, ohraniti pa moramo spoštovanje in pravico do spoštljivega sobivanja, ker smo vsi »cimri« na tej zemljici. Dokler pa tu obstajajo verski sistemi, bodo kvantni preskoki v masovnem zavedanju težki. A ostati »bratu brat« v teh časih zahteva velik korak naprej za humanost in sto korakov nazaj za svetovni red, ki skozi politiko in ukrepe počasi, a vztrajno injicira transhumanizem. Če bi iz tega makro pogleda prešla na mikro, lahko tukaj in zdaj rečem naslednje: mali človek ima veliko moč in to je združevanje v množico. Če smo enotni v nameri in nas je veliko, ni vrag, da lahko dosežemo marsikaj. Država smo ljudje.
Pravite, da želite ljudem dvigniti vibracijo. Na katero raven?
Da se povežejo s srcem ter da so eno s svojim telesom in duhom. In eno z vsemi enakomislečimi tako kot s kontramislečimi. Vse je del nas in mi smo del vsega, stvarstva. To spoznanje te pomiri in je obenem popolno opolnomočenje. Potem lahkotno deluješ po znanih navodilih: bodi sprememba, ki jo hočeš videti.
Torej ste si sami izbrali glasbo kot svoje orožje v tem boju?
Trenutno mirovne misije žal niso mogoče. (smeh)
Si upate napovedati kakšna prihodnost nas čaka, če se ljudje ne bomo zbudili?!
Transhumanizem.
Sama pesem tokrat ni balada, ampak bolj divja in energična. Kako bi jo opisali, kakšen žanr je to?
Funk rock, strukturno precej v stilu devetdesetih. Rada imam pesmi, ki se razvijajo in pri katerih se lahko vsi inštrumentalisti razigramo ter razpojemo, in to »ne paše« ravno v triminutno pop šablono ...
Posneli ste tudi nov videospot, kajne?
Posneli smo ga v dveh dneh. Za režisersko taktirko je poprijel David Podgornik in nas s svojo uigrano ekipo prav pristno ovekovečil. Prvi dan smo snemali band scene na strehi, drugi dan pa žurko ob ognju in vodi. Hotela sem mladostno vihravost, veselje in na kup sem spravila ljudi, ki se dobro razumemo, tako da so posnetki več kot pristni.
Kaj drugače počnete te dni? Slišim, da ste zaprti v studio, kjer snemate nov album ... Nam lahko že zaupate kakšno podrobnost?
Seveda. Lahko vam povem, da sva prepletla glasbene niti z Brankom Durićem - Đurom v duetu, trenutno ustvarjava skupno pesem tudi z Akijem Rahimovskim, tu pa je še moj talentirani partner Jernej, ki bo z mano odpel prelepo balado. Poleg naštetih vokalnih gostov jih bo še kar nekaj instrumentalnih iz širše regije.
Kaj pa Neisha zasebno? Že nekaj časa ste srečni z vojakom Jernejem. Kaj je novega pri vama?
Trenutno obadva celiva svoje tetive v rami, on v levi, jaz pa v desni, on je na bolniški, jaz pa se »švercam« in delam dalje. Težko dam roke v zrak kot samozaposlena, pa tudi jesen je ravno prav poslovno zagrizla. Tudi v moji zasebni šoli Mala šola rokenrola smo zagnali kolesje in že nastajajo prve stvaritve. Upam, da se z Jernejem kmalu spet skupaj podava na kako goro, te izlete že res pogrešam. Je pa fino imeti fanta doma, ker večkrat zadiši iz kuhinje. (smeh)
Kako ste preživeli poletje in kako vstopili v jesen?
Premalo je bilo morja in predolge so bile kolone, zdaj kompenziram z dvodnevnimi skoki na obalo. Že aerosol v zraku je zame terapevtski. Trenutno si vpisujem v urnik treninge, me je pravkar osebna trenerka opomnila, da brez »palce ne bo pice«. (smeh) Veliko naredim za zdravje, veliko telovadim, in kolikor se le da, se zdravo prehranjujem.
Vrsto let ste bili zagrizena navdušenka rekreacije. Ste to danes še vedno ali vas je koronasituacija polenila, kot nekatere druge zvezdnike?
Kavč in hladilnik sta bili dve res vabljivi stvari in vikendi so se razlezli čez tedne. To vsi dobro vemo in nekaj ekstra »kilc« je bilo samoumevnih. (smeh) Jaz se trudim ne tehtati in preveč sekirati, rada kuham, pečem, vabim prijatelje v goste, in dokler mi lastna teža ne prepreči nasmeha in dobrega počutja, do takrat je vse okej. Zdrava sem in pokam od kondicije ... Torej? Tiste ozke »reklce« od predlani pa pač z veseljem podarim in se ne sekiram.
