Glasbeniki na udaru
Najprej se pogovarjamo o tem, kakšni časi so trenutno za glasbenike zaradi korone. »Najprej nas je ta stvar prizadela kot ljudska bitja,« z odgovorom pohiti Gušti, »potem pa tudi v poslovnem smislu. Težko komentiram te čase, poskušal sem jih kar najbolje izkoristiti za ustvarjanje pesmi.«
Tomi: »Situacija ni lahka. Po eni strani bolje spoznaš svoje otroke, morda včasih celo preveč. (smeh) Po drugi strani pa se ne moreš ukvarjati s tem, s čimer se že vse življenje. Na žalost je naša branža najbolj na udaru. Smo prvi, ki dobimo prepovedi, in zadnji, ko jih umaknejo. Z vsem tem smo se kar prehitro strinjali. Občutek imam, da bodo ljudje bolj bolni, če bo manjkalo kulture in rokenrola in če bomo doma, med štirimi stenami. Tam bomo zboleli še za čim drugim. Ko pa imamo lahko koncerte, so ljudje že preveč zasičeni z njimi, kar naenkrat je poplava vsega. Težko je ne samo nam, ampak vsem ljudem, ki so vpleteni v ta posel. Nekateri so ostali čisto brez dela.«
Glasilke trpijo
Sta vzela finančno pomoč države?
Tomi: »Dobimo neko nadomestilo ...«
Gušti: »Če si imel v prejšnjem letu izgubo, ti pripada nadomestilo. Tudi kolektivne organizacije, kot sta IPF in Sazas, so pomagale tistim, ki so bili najbolj na udaru. To pa je tudi vse. A po naši branži je res usekalo, da so bili koncerti nenadoma ukinjeni, je vplivalo na naša življenja. Vesel sem, da se je vsaj zdaj to malo sprostilo, da lahko nekaj odigramo in priigramo. Tomi ima na primer kar 'šus' koncertov, tako da mora biti natreniran, da lahko vse spelje. Glasilk ne moreš zamenjati tako kot strun na kitari.«
Upam, da lahko zaupam stroki
In kaj menita o virusu, ki nas je doletel? O ukrepih pa cepljenju?
Tomi: »Kdor se želi cepiti, naj se cepi, če se ne želi, naj se ne. Jaz se še nisem, ne morem pa reči, ali se bom. To je odločitev vsakega posameznika. Upira se mi, ker nas politika sili v to. Sem zdrav, nisem zbolel in nikogar nisem okužil, a zdaj imajo prednost tisti, ki so to že preboleli, okuževali druge in so bolj svobodni, kot sem sam. Nisem strokovnjak na področju korone, a zdi se mi, da je svet malo poblaznel. Zapirajo nas, a izkazalo se je, da ljudje ne ležijo kar množično mrtvi po tleh. Morda bi lahko vse malo sprostili. Ko greš ven iz bombardiranja medijev, vsega tega skoraj sploh ne opaziš.«
»Jaz zaupam stroki,« pove Gušti, »je pa res, da tudi stroka ni stoodstotno prepričana o tem, kar nam govori. Čez mesec dni popolnoma spremeni ukrepe, jih drugače interpretira; ves svet je ta virus presenetil. Dvakrat sem se cepil, to je moja odločitev, kdor se pač noče, se noče. Upam, da lahko zaupam stroki in si ji tudi želim zaupati.«
Razdeljevanje ljudi
Pogovarjamo se o tem, kako je korona razdelila ljudi na cepilce in anticepilce, teoretike zarot in tiste, ki »verjamejo«. »Mene skrbi, da so se ljudje razdelili. Treba je spoštovati mnenja drugih. Tudi Eric Clapton deli ljudi s svojim mnenjem,« pripoveduje Tomi, ko omenim angleškega kitarista in pevca Claptona, ki noče koncertirati, dokler bodo od ljudi zahtevali potrdila o cepljenju.
Gušti: »Nisem prepričan o kakšni stvar toliko, da bi lahko rekel, kaj je prav in kaj ne. Mediji radi pograbijo takšne stvari, na primer Claptonovo izjavo. Vsi imamo nekaj masla na glavi, odločevalci, mediji, mi sami. Morda bi bilo boljše, če vsi stopimo dva, tri korake nazaj in potem poskusimo stopiti skupaj en korak naprej.« »Deli in vladaj,« komentira Tomi.
Gušti in Tomi
Gremo nazaj h glasbi, ki združuje ta dva avtorja kakovostne glasbe, besedil, ki jih prepevajo starejši in mlajši. Kako vibrirata skupaj Tomi in Gušti? »Bil sem njegov oboževalec,« prične Tomi. »Od začetkov Big Foot Mame. Že s prvo ploščo so naredili res velik premik na slovenski sceni, ko je manjkalo rokenrola. Gušti je zelo speven avtor, k čemur stremim tudi sam. Glasba BFM je vplivala name tudi nevede, hodil sem na njihove večje koncerte in se naslajal, učil, upajoč, da bom lahko nekoč počel nekaj podobnega. Nekajkrat sem bil zelo počaščen, ko sem lahko prišel k njim v zaodrje in poklepetal z njimi.«
Gušti nadaljuje: »BFM smo bili res eden prvih slovenskih bendov, ki je začel rokenrol, da je začela mladina hoditi na koncerte. Saj so bili pred nami Sokoli, Lačni Franc, Martin Krpan, ampak BFM je bila bolj za mularijo, kot pravi Tomi. Jaz pa sem dvignil obrvi, ko sem zaslišal zvok Siddharte – ker so bili drugačni. Naša glasba je temeljila na garažnem zvoku. Tudi če je bilo malo narobe, je bilo kul. Oni pa so naredili premik v zvoku, ki je bil bolj sofisticiran. Pozneje sva se s Tomijem zbližala ravno zaradi tega, spoštoval sem, kar so delali. In ko sem dobil povabilo SiTi teatra, naj izberem še nekoga, s komer bova skupaj naredila koncert, mi ni bilo treba dvakrat pomisliti. Na začetku je šlo za en koncert, a je bil taka uspešnica, da smo naredili še enega, pa še enega ... pa smo šli po vsej Sloveniji. Imava se dobro, ljudje se imajo dobro, organizatorji se imajo dobro. Vzameva dve akustični kitari in greva na špil. To je fascinantno!«
Tomi: »Najini koncerti so že malo na meji z gledališčem. Zraven poveva marsikatero zgodbo iz ozadja, to je čisto slečen rokenrol. Dve kitari, brez podpore benda. Sama sva, igrava in pripovedujeva. Ta način mi prija. Zaradi tega sem boljši tudi v bendu. Je pa kar odgovornost.«
»Če zafušaš, se to zelo hitro sliši,« se strinja Gušti.
»Saj zafušava,« prizna Tomi.
»In potem nastane luknja!« se smeji Gušti.
Življenje rokerjev
Ju je leto in pol življenja brez nastopov umirilo? Gušti prizna: »Zagotovo sem se malo umiril, Tomi pa se ni toliko, on živi predvsem ponoči, jaz pa podnevi. Zjutraj se normalno zbujam in ugasnem ob polnoči, enih zjutraj. Če so špili, seveda zdržim tudi dlje. Tomi pa ustvarja ponoči, potegne do treh, štirih zjutraj.«
Tomi pritrdi: »Res nimam najboljšega reda. Veliko stvari se včasih zgodi hkrati, takrat je ogromno dela, znam pa tudi dobro zabušavati, da napolnim baterije nazaj. Mislim, da je ljudem, ki so mi blizu, včasih to težko prenašati. Ampak se znajdemo. Otroci so se prilagodili meni in jaz njim, tako se imamo vsi dobro, nihče ni omejen. Ljudje okrog mene mi dovolijo, da živim rokenrol, in potem dobijo od mene največ, kar lahko.«
Gušti spet pohvali prijatelja: »Tomi je zelo skrben oče in dobro ter odgovorno skrbi za svoja otroka. Kar ni lahko, če ustvarjaš pretežno ponoči. Otroci pa gredo v šolo zjutraj!«
»Saj grem potem nazaj spat,« se v zadregi smeje Tomi.
»Saj vem, da greš nazaj spat, ampak kdo drug bi to prevalil na koga drugega,« vztraja Gušti. »Vsakomur povem, da je Tomi res vzoren očka,« ponovi.
In Tomi: »No, kdaj mi pa tudi malo zdrsne.« Oba se zasmejeta.
Družinsko življenje rokerjev
Koliko sta torej vpeta v družinsko življenje, se ukvarjata z otroki, kako jih vzgajata?
Gušti: »Sem oče treh otrok, eden je končal fakulteto, je svoj človek, domov pride samo še jest in spat. Drugi je srednješolec, najmlajša pa je končala šesti razred. Vesel sem, da znajo otroci precej dobro poskrbeti zase, jaz jih samo spremljam in usmerjam, kolikor lahko, nočem se preveč mešati v njihova življenja. Biti oče mi je ena težjih nalog v življenju, a upam, da sem jo naredil toliko dobro, da bodo otroci v življenju normalno delovali. Za zdaj kaže zelo dobro.«
In Tomi? »Ker sva z njihovo mamico ločena, imata najina otroka še več ljudi, ki ju vzgajajo. To se mi zdi čisto v redu – malo me razbremenijo, ko pa smo skupaj, se jima toliko bolj posvetim. Poskušam ju vzgajati bolj kot prijatelj, čeprav jima postavljam meje, imam ju za malo manj zrela odrasla človeka. Končala sta četrti in peti razred, sta v fazi sprememb, razvijata se v dečka in deklico, ranljiva sta. Včasih sem srečen z njima, včasih me razjezita in vse to je v redu. Poskušam biti čim boljši oče, zelo, zelo ju imam rad in veliko smo skupaj.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
