Anže Gallus Petelin je diplomirani slikar, je pa tudi glasbenik (ustvarja v družinskem bendu D KOKKs) in kmet.
Na razstavi v galeriji Clagget/Rey v Vailu na začetku leta 2020 je s svojimi deli iz serije Travniki navdušil človeka, ki ima doma od Picassa do Van Gogha.
Kar devet vaših del je na razstavi v Koloradu kupil eden največjih zbirateljev umetnin v ZDA. Lahko razkrijete, za koga gre?
Res je. Na ta uspeh sem resnično zelo ponosen in poln notranje radosti. Slikarstvo mi res pomeni ogromno, saj me praktično spremlja celo življenje. Lahko bi celo rekel, da na neki način slikarstvu posvečam svoje življenje. Lahko si predstavljate nepopisno veselje, da je v Koloradu moje delo opazil človek, ki je s svojimi 85 leti resnično »stari maček« v svetu svetovne umetnosti in zbirateljstva. To je res velika čast. Žal pa vam imena zbiratelja ne morem razkriti, ker me k temu veže pogodba. Je pa, kot rečeno, eden večjih zbirateljev v ZDA – in zelo visoko na lestvici svetovnih zbirateljev umetnosti.
Ste bili tudi vi tam? Ste ga spoznali?
Da. Tudi sam sem bil v Koloradu. V bistvu je okrog vsega tega zanimiva zgodba. V Ameriko sva šla v prvi vrsti, ker je moja ljubezen Nika Pengal – Gospodična Medična – tam predavala o apiterapiji in slovenskem načinu čebelarjenja. Nekako smo z organizatorji prišli do tega, da poznajo galerista v Vailu, ki pozna moje delo, in da naj – če želim – prinesem s seboj kakšne novejše kreacije. In sem jih. Stvari so se odvijale hitro. Za moje boemsko življenje je bilo vse to svetlobna hitrost – ampak Američani taki so – akcija! Spoznal sem omenjenega galerista Billa, ki so mu bila moja dela všeč in je postavil enodnevno razstavo v svoji galeriji v Vailu. Predstavil mi je tudi zbiratelja. Skupaj z devetimi slikami naju je povabil v svoj dom. Vzel si je pet dni časa, da jih je podrobno (z lupo) preštudiral. Najverjetneje nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je šesti dan poklical in dejal, da bo vzel vseh devet. Da bodo moja dela visela v glavni dvorani med deli Davida Hockneyja in Roberta Irwina, ki sta mu ena ljubših umetnikov. Niti ne vem, kaj vse mi je še povedal, ker sem bil v nekakšnem šoku. To je človek, ki ima doma od Picassa do Van Gogha. In čez noč so moja dela z naslovom Travniki postala del te elite. Še danes mi gre čustveno na jok, ko obujam spomine. Galerist mi je čez čas povedal, da je zbiratelja prepričala moja originalnost: »On je novo odkritje!«
Je naročil še kakšno vaše delo?
Povabil me je, da na njegovem posestvu vsako leto ustvarim eno veliko delo. Ponudil se je za mojega mecena. Ko so se mi tako odprla vrata in uresničile sanje, je prišla ta korona vojna in so se stvari za nekaj časa zaustavile. Pustimo času čas – verjamem, da bo kmalu boljše in bomo lahko nemoteno potovali in bo življenje spet bolj normalno. Sem pa ravno v teh dneh v fazi pošiljanja petnajstih del za razstavo v Vailu in skoraj prepričan sem, da ga bo navdušila še kakšna kreacija iz zelo uspešne serije z naslovom Travniki. Serija, ki je zasnovana kot življenjski projekt od leta 2020 do 2082.
»Še vedno imaš ljudi, ki te po tem, ko poveš, da si diplomirani slikar, vprašajo: 'Ampak kaj pa počneš v življenju?'«
Vam je razstava v Vailu odprla še kakšna druga vrata?
Vrata so se odprla in ostajajo odprta, a kot rečeno, je vse skupaj še malo bolj upočasnjeno zaradi korona situacije. Takoj ko bo priložnost, bom šel v ZDA. Od daleč je težko. Pošiljanje končanih slik je ogromen finančni zalogaj in tudi – ko si tam, si tam in njihov.
Kakšne so razlike med Američani in Evropejci oziroma Slovenci glede odnosa do slikarstva?
Amerika je predvsem nepredstavljivo velik umetniški trg. Prav tako imaš zelo bogate ljudi in s tem tudi več zbirateljev, ki si umetnost lahko privoščijo. Nekih drugih razlik pa po mojem niti ni. Tako tukaj kot tam imaš ljudi, ki imajo umetnost radi in jo podpirajo in nasprotno.
Kakšen je prvi odziv, ko komu, ki ga na novo spoznate, poveste, kaj ste?
Hehe. Zanimivo vprašanje. Še vedno imaš ljudi, ki te po tem, ko poveš, da si diplomirani slikar, vprašajo: »Ampak kaj pa počneš v življenju?« »Ja, slikar sem – slikam!« In so zbegani, ker tudi njihovi sinovi, hčere, vnuki slikajo, a hodijo v službo! Ogromno je tega, da enačijo hobi slikarje z diplomiranimi slikarji oz. profesionalnimi slikarji – umetniki. Po večini pa so odzivi pozitivni. Imaš pa seveda tudi primerke, ki mislijo, da smo »skregani z delom« in zato »pacamo« z barvo.
Ste pa tudi kmet in glasbenik. Če se najprej dotakneva prvega: kako zelo vas narava in živali navdihujejo pri slikarstvu?
Oboje je res. Z Niko imava Art domačijo Pengallus na Dolenjskem. To je stara kmetija v prenovi. Na njej stremiva predvsem k temu, da sva kar se da samozadostna. Tudi obnovo praktično izvajava z lastnimi rokami in idejami. Ker je gradbenih del res veliko, nama vrt velikokrat podivja; a se vedno najde kaj za kosilo – če ne drugače, je v naravi ogromno užitnih in dobrih rastlin. Na domačiji domujejo tudi mucki, kužki, čebele, ovce – pri nas se cedita med in mleko! Hehe ... Vse skupaj pa je prepojeno z umetnostjo. Narava me od nekdaj navdihuje in pomirja hkrati. Je nekaj najbolj dovršenega in najčudovitejšega. Rad jo imam. In včasih me tako zelo boli, ker delamo z njo kot svinje z mehom. Prav zaradi te bolečine nemočnega opazovanja je nastal likovni projekt Travniki. Ker me je groza, kako se narava in tudi družba spreminjata v veliko monokulturo!
Narava umetnika navdihuje že od nekdaj, posvetil pa ji je tudi serijo z naslovom Travniki, ki jo je zasnoval kot življenjski projekt od leta 2020 do 2082.
Ste od nekdaj tako zelo povezani z naravo?
Sem. V naravo sem zaljubljen od nekdaj. Že kot otrok sem lahko ure in ure presedel sredi travnika in se samo čudil oblikam, barvam, vonju ... Verjetno me je prav narava navdušila za umetnost in sem zaradi nje postal slikar. Prav tako me ni bilo lahko spraviti iz gozda za zvezke in knjige. Narava me je veliko naučila in me še danes. Zelo jo spoštujem in ljubim.
Kdaj imate ob kmetiji sploh čas slikati in pisati pesmi?
Priznam, da bi si časa za slikarstvo, poezijo in glasbo želel veliko več. A tudi obnova stare kmetije je na neki način umetnost – tako da umetniška duša je potešena. Ko pa je telo preutrujeno od dela, se za nekaj dni odpro vrata ateljeja in takrat nastajajo nove kreacije, pesmi ...
V katerem razpoloženju bolj slikate in v katerem bolj skladate in pišete pesmi?
Težko bi rekel, da razpoloženje loči vse veje moje umetnosti. Ko je navdih, je navdih. Včasih za sliko, spet drugič za rock'n'roll in tretjič za poezijo. Pride pa tudi dan (okoli luninih men), ko se vse umetnosti prepletejo in skačem od stojala do pisala.
»Sem bolj stara duša in tudi živim bolj 'po starem', ko so ljudje še razumeli in se pogovarjali z naravo in obratno.«
Raziskave so pokazale, da se na glasbo zelo odzivajo tudi živali in rastline. Ste tudi vi kdaj eksperimentirali s tem?
Da bi prav eksperimentiral s tem, to ne; verjamem pa tej teoriji. Tako živali kot rastline se odzivajo tudi že samo na vibracije glasu. Morda mi je bilo v mladosti nerodno zaradi tega, ampak zdaj mi ni več in ponosno priznam, da od malega govorim z drevesi in rastlinami! Z živalmi na kmetiji imamo prav tako neskončne debate. Hehe. Sem bolj stara duša in tudi živim bolj »po starem«, ko so ljudje še razumeli in se pogovarjali z naravo in obratno.
Ste dobili tudi kakšen odziv na sliko? Ali celo ugotovili, da je katera od vaših živali nadarjena za to zvrst umetnosti?
Vse živali na Art domačiji Pengallus so umetnice po svoje. Verjetno največje od njih pa Nikine čebele – tem se lahko samo priklonim. So nadarjene umetnice s svojim občutkom za harmonijo, oblike … Nekoč sem na papir narisal klobaso in ga je moj pes požrl – to je bil edini živalski odziv na mojo umetnost. (smeh)
Koliko umetnin sicer približno ustvarite v enem letu?
Hm ... to je pa čisto odvisno od navdiha. Nikoli jih sicer nisem štel – niti ne vem, koliko sem jih že ustvaril v svojem življenju. Vem edino za opus Človek/2010, za katerega sem dobil tudi nagrado, da sem v dveh mesecih ustvaril 65 velikih in zahtevnih likovnih del. Prešteli so jih drugi, zato vem število.
Ste kdaj ostali brez inspiracije?
Se je zgodilo, a je to pri meni zelo, zelo redko. Hvala bogovom umetnosti, da je tako. Ker sem kompleksen ustvarjalec, je vedno prisoten neki navdih. Če ne za sliko, pa morda za kip ali pesem.
Kakšne načrte pa (še) imate s kmetijo?
Najina Art domačija bo kmalu postala butični apiterapevtski center. Tukaj bodo zaživele razne umetnosti, likovne kolonije … živelo se bo z naravo, spalo na senu, savnalo, razvajalo, jedlo, uživalo, a pred tem naju čaka še nekaj dela!
Nič ne pogrešate mesta oziroma njegovega utripa?
Nič! Če že grem v mesto, je to po navadi zaradi koncertov, ki jih imamo z družinskim bendom D KOKKs. Drugače ga res ne pogrešam. Preveč drugačne energije nosiva v sebi. Rojstvo glasu iz serije Travniki.
