Oddaja Pri Črnem Petru se je poslovila; kje je zdaj komandir Božo?
Napredoval je v Ljubljano na ministrstvo, kamor si je blazno želel že od začetka, da se reši tega malega mesta in gostilne. In, evo, mu je celo uspelo. Ni pa rečeno, da Božo kot Božo česa ne ušpiči in ga degradirajo nazaj.
Ga kaj pogrešate?
Božo je bil super izkušnja, že zaradi same ekipe, in ker sem se prvič podal v kaj takega. Bil je zanimiv lik za igranje, sem kar užival z njim.
Na neki način je podoben Janezu Novaku iz istoimenske predstave?
Ja, kar precej. Čeprav ga uniforma dela malo bolj pomembnega oziroma ima poklic, ki bolj izstopa, je vseeno zelo povprečen človek s povprečnimi željami, na primer, da je sit, zadovoljen in naspan. Čeprav ima dobre namene in je poštenega srca, nima sreče v življenju, saj je ujet v sistem, ki malemu človeku težko dopušča, da se kam prebije. V tem smislu sta si z Janezom Novakom absolutno podobna.
Kdo je pravzaprav Janez Novak?
Je neki slehernik, povprečnež v tej masi osmih milijard ljudi na svetu. Preprosto bi rad samo užival v tem, kar ima, bil po »regelcih«, ne delal težav in iskreno živel svoje malo življenje. Njegov cilj ni sreča, ampak želi biti srečen že na poti do tja. V bistvu pa je zelo nesrečen, a se prepričuje, da se sivina vsakdana da predreti. V tem pa izstopa iz povprečja, ker je njegova borba, da bi vseeno bil zadovoljen, neomajna.
Koliko je Janeza Novaka v vas?
Bore malo, ker sem tip človeka, ki se ne zadovolji hitro s »povprečnostjo«. Imam malo večje ambicije v življenju kot on.
S čim se trenutno še ukvarjate?
S predstavo Anton Podbevšek Teatra (APT) In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek gremo čez par dni na festival na Korčulo, še vedno je aktualna tudi predstava Pošta SNG Drame Maribor. V APT imam sicer konec leta v načrtu še en avtorki projekt, a si ga še ne upam napovedovati, ker imam rahel občutek, da se lahko še zamakne. Bi moral imeti še druge projekte, ki pa so se v tem zadnjem letu in pol podirali kot domine – vsi vemo, v kakšni situaciji se je znašel kulturni sektor.
Ste tudi član Pihalnega orkestra Rudnika Mežica. Še poprimete za trobento?
Uf, že lep čas je nisem imel v rokah; ko sem bil zadnjič doma na Koroškem, sem videl, da se na njej že nabira prah. Trenutno je žal bolj v ozadju, pa tudi od nekdaj je bila zgolj hobi, ne večja ambicija. Še vedno sem sicer član orkestra, a se bolj udeležujem kakih zaključkov in piknikov, pa kdaj skočim na vaje, če mi čas dopušča. Obvezno pa se udeležujem novoletnih koncertov, prvomajskih budnic …
Trobento igrate od tretjega razreda osnovne šole. Zakaj ste jo izbrali?
Moj dedek že 57 let neprekinjeno igra bas, moj brat in bratranec igrata klarinet, drugi bratranec trobento ... Sam sem si zelo želel igrati bas, ko sem videl dedka, kako basira okoli hiše, a so mi v glasbeni šoli rekli, da imam še premajhne ustnice, naj raje začnem s trobento. Čeprav sem kasneje ugotovil, da je bil to larifari! A sem ostal pri trobenti.
Očitno ste zelo glasbena družina?
Ja, tudi starša pojeta pri pevskih zborih. Zato pa nismo niti Š od športnikov. (smeh)
Menda vas zelo zanima raziskovanje vesolja. Kdaj boste poleteli tja?
Zdaj vidim, da so kar »pritisnili na gas«, kar se te možnosti tiče, zasebniki so že začeli leteti s svojimi plovili. Če prej ne, grem pa potem, ko se poslovim s tega sveta. A mislim, da bo že prej, imam močno vero v te vizionarje – kozmonavte, kot je Elon Musk. Mislim, da bo možnost potovanja v vesolje prišla veliko prej, kot si morda mislimo.
Zakaj vas vesolje tako fascinira?
Zanimivo, da nimam pojma o astrofiziki, katastrofalno slab sem v fiziki in matematiki, celo srednjo šolo sem imel popravce. Tudi tehnične stvari me ne zanimajo. A koncept veličine tega sveta, prostora, ki je tako famozno neraziskan, ki nam da vedeti, kako majhni smo v resnici, me navdaja z željo po raziskovanju, me prevzame in pomirja. Zelo sem vesel, ko vidim nova odkritja. Sem na primer navijal zraven, ko je rover pristal na Marsu, ob gledanju sem bil čisto živčen. Morda je to moj nadomestek nogometne tekme. (smeh)
