Pogovarjali smo se z Andrejem Miljkovićem, fenomenalnim športnim novinarjem dnevnika Ekipa SN, svetovnim popotnikom in predvsem človekom. Andrej je pretekli teden s svojo kolumno, ki je nekako pismo našemu premierju Janezu Janši, dodobra in spet razburkal slovensko javnost. V svoj predal spletne pošte je že dobil kar nekaj žaljivih sporočil, kot tudi nekaj pikrih komentarjev in seveda kup sporočil prek družbenih omrežij. Nekaj jih je tako sovražnih in negativnih, da smo avtorje seveda prekrili. Sicer pa … Preberite pismo in preberite, kaj nam je Andrej odgovoril.
Andrej Miljković je bil v času pogovora v Tokiu, kjer je za Ekipo SN spremljal olimpijske igre.
Sanjam dan, ko bom lahko spet najbolj apolitična pacifistična oseba tega sveta.
Kaj je bil dejanski razlog za vaše besede premierju?
Dejanski povod je samo en – večni občutek, ki ga imam, nepoštene, neenakovredne obravnave potomcev priseljencev iz držav, nekdanjih republik bivše Jugoslavije. Ljudi, ki so prišli v Slovenijo in so obravnavani drugače, kadar živijo svoja vsakdanja življenja ali pa ko postanejo – kot v tem primeru košarkarji – junaki Slovenije, in odnos, ki ga imajo – ne samo predsednik vlade, mislim, da je premier samo vrh ledene gore – ampak preveliko število Slovencev, ki na te ljudi gledajo poniževalno in zaničevalno v mnogo življenjskih situacijah, potem pa jih na neki točki, ko postanejo pomembni, povzdigujejo. Še posebej, ko gre za športne uspehe. Premier ni glavni krivec, je samo simbol tega in »jaha« na tem valu, ki obstaja v Slovenji. In človek bi pričakoval, da bi premier ta val umirjal, ne pa, da ga podpihuje. Tu se skriva povod za moj članek. To sem želel že večkrat povedati, ta trenutek pa se mi je zdel najboljši.
Ste se zavedali, da boste dregnili v osje gnezdo?
Približno sem znal oceniti, kakšne bodo reakcije z ene ali druge strani. Vedel sem, da bo ogromno odobravanja, ker mislim, da ogromen del Slovenije čuti enako kot jaz in se je v teh besedah prepoznal. Morda so mnogi enako mislili, pa niso našli priložnosti ali medija ali poguma, da bi to povedali. Pričakoval sem seveda tudi reakcije z druge strani, v bistvu pa me ni skrbelo niti za eno niti za drugo stran. Edina, za katero me je skrbelo, je bila slovenska košarkarska reprezentanca. Zato sem imel dilemo: ali to povedati zdaj ali pozneje. Nagibal sem se tudi k temu, da ta trenutek morda ni pošten do fantov, da bi jih to lahko zmedlo in da morda izkoriščam ta trenutek izjemne pozornosti za to, da bi poslal neko drugo sporočilo. Na koncu pa sem se odločil, da vendarle obrnem zadevo drugače in da je ta trenutek pozornosti, slave in odobravanja najprimernejši za sporočilo in da se ga bodo ljudje najbolj zavedeli, kako dvolični so oziroma smo. In da živimo v državi, v kateri se podpihuje nacionalizem, kjer se podpihuje ta odnos do drugačnih, do »nečistokrvnih«, do tako ali drugače zaznamovanih, potem pa se v trenutku, ko postanejo slavni, pomembni, ko je treba skočiti na vlak slave, retorika povsem obrne in ti ljudje postanejo junaki, veliki Slovenci, postanejo eni od nas. In bil je pravi trenutek in po odzivih, ki jih imam iz krogov blizu reprezentance, je bilo moje pisanje sprejeto tako, kot sem želel, da bi bilo sprejeto, in ne tako, kot sem se bal, da utegne biti. To je bilo edino, kar me je skrbelo, in vesel sem, da se je vse skupaj končalo tako, kot sem želel.
Premier ni glavni krivec, je samo simbol tega in »jaha« na tem valu, ki obstaja v Slovenji.
Dobivate grožnje zaradi tega?
Določene grožnje so … Bolj žaljivke kot grožnje, čeprav je meja med obojim včasih precej tanka. Kar pa je najbolj ironično – žaljivke so točno take kot tiste, zaradi katerih je ta zapis tudi nastal. Prav neverjetno je, koliko ljudi piše, da naj »zginem tja, od koder sem prišel«, da se po mojem priimku »vidi, da ne bom nikoli Slovenec«, da sem »drugorazredni državljan«, da sem »čefur«, »južnjak«, da »nismo vredni nič« … Prav ne morem verjeti, kako lahko ljudje pišejo takšna sporočila, hkrati pa želijo z njimi biti kritični do mojega pisanja, a so prav s svojimi zapisi za resničnost sporočila naredili več kot jaz sam. Ti ljudje so dali moč mojemu zapisu in ga naredili kredibilnega in relevantnega. Prav neverjetno je, kako se tega ne zavedajo. Da so skočili v zrak z žaljivkami, ki me motijo. In verjetno bi me, če bi jaz igral čez dve leti za slovensko reprezentanco in bil njen najboljši strelec, imeli za junaka in »junaškega leva, ki se bori za Slovenijo« in pozabili, da so me prej žalili. Ravno to je najbolj neverjetno.
Vas komentarji in sporočila tudi osebno prizadenejo?
Osebno me sicer te žaljivke ne prizadenejo. Vajen sem jih. Je pa tega več, kot si ljudje mislijo. Včasih so izrečene napol v šali, so na ravni zbadanja, včasih ljudje z njimi mislijo resno. Ampak mislim, da smo potomci ljudi, ki so v Slovenijo prišli iz držav nekdanje Jugoslavije, precej trpežni. In mislim, da prevečkrat »pogoltnemo« te žaljivke in smo preveč tiho. Mogoče za slovenske športnike to še posebej velja, saj so večinoma vsi hodili tukaj v šole, kjer je ta odnos vedno prisoten, srečevali so ljudi s takšnim odnosom, ampak so se prilagodili, dobili debelo kožo, postali trpežni in tega niso obešali na veliki zvon. Mislim, da so se po tem, ko so jih oklicali za junake, počutili točno tako, kot sem zapisal v svoji kolumni, za katero sem res vesel, da je imela takšno odmevnost. V izraziti večini pa so odzivi pozitivni.
Se je v preteklosti že kdaj pripetilo, da so vam pisali taka sporočila?
Ljudje, ki spremljajo moje pisanje, vedo, da sem napisal že vse sorte. In tudi sam vem, da sem napisal že veliko kontroverznih kolumn. To je mogoče moja prva res tako odmevna kolumna, ker sem se spustil v neko komunikacijo s tako pomembnim človekom zunaj športa, kot je predsednik vlade, čeprav menim, da je bilo vse skupaj izrazito povezano s športom. In, ja, napisal sem tudi kolumne, kjer so me kritizirali ljudje, ki me zdaj hvalijo ... Ampak mislim, da je to sestavni del mojega dela, mojega življenja. Tudi sicer rad dregnem v takšne ali drugačne polemike. S tem nimam nobenih težav in mislim, da je to tudi čisto v redu. Rad imam tudi druge avtorje, pisce, ki sami prav tako radi dregnejo v kakšno osje gnezdo, razpravljajo ali polemizirajo. Ampak žaljivke … Zanimivo pa je, da ko se pojavijo, nihče ne žali moje frizure ali čevljev ali vasi, v kateri živim, vedno so te žaljivke usmerjene v moje poreklo. In s tem se spet vračamo k temu, o čemer govorim v kolumni. Mislim, da je to tisto, nad čimer se moramo zamisliti.
Nihče ne žali moje frizure ali čevljev ali vasi, v kateri živim, vedno so te žaljivke usmerjene v moje poreklo.
Kaj bi sporočili vsem tem »hejterjem«?
Kakšnega posebnega sporočila ljudem, ki so me žalili zaradi kolumne, nimam. Mogoče to, kot sem že rekel, da so prav s svojimi žaljivkami dali kolumni verodostojnost, temelje. Brez teh odzivov bi kdo lahko (tudi jaz sam) pomislil, ali je res tako, kot v kolumni pišem. In prav ti odzivi so dali največjo vrednost tej kolumni in pokazali, da gre za resnico.
Vsem, ki morda mislijo, da gre za politično motivirano kolumno, da gre za neko politično agendo, pa bi dejal samo to: »Redko boste v svojem življenju srečali osebo, ki bi se v svojih 40 letih tako malo ukvarjala s politiko, kot se sam.« Sem pa oseba, ki je zelo pravična, ima rada dobre ljudi, mir, blagostanje, složnost. Sem tudi oseba, ki ne razume ljudi, ki lahko na osnovi nacionalnosti, vere in drugih osebnih okoliščin najdejo razlog za prepir, kaj šele za nasilje. Če se čemu v življenju upiram, se temu. In želim si samo, da se mi nikoli več v življenju ne bi bilo treba ukvarjati s politiko. Ker se tudi ne bi, če ne bi imel občutka, da v Sloveniji ljudi delijo na osnovi narodne, rasne, verske pripadnosti ali spolne usmerjenosti. In da tiha, včasih pa tudi glasna podpora prihaja s tako visokih položajev v državi. To me enostavno tako boli boli, da če zaradi tega rečete, da je apolitična oseba zaradi tega postala politična, potem ja … Ampak to je tudi moje edino politično sporočilo. Sanjam o dnevu, ko bom lahko spet najbolj apolitična pacifistična oseba tega sveta.
Objavljamo delček kolumne športnega novinarja Andreja Miljkovića
Kolumno v celoti si lahko preberete na spletni strani ekipa24.si
Gospod premier, to ni vaš polfinale – ker to ni vaša Slovenija. Naša je!
Spoštovani gospod premier, že po veličastni zmagi slovenskih košarkarjev nad Španijo ste – kakopak – skočili na njihov vlak vsesplošnega (še najmanj njihovega) trkanja po prsih, kazanja mišic in dokazovanja, kdo ima v boju za zgodovinski uspeh večjega. Saj veste, kako to gre v teh primerih, ko politiki brez sramu pohodite vsa ostala načela in vas zanima le še maksimalen doseg, maksimalen domet, maksimalna patetičnost vaših skrajno populističnih dejanj. Pa četudi gre za področje, s katerim si v drugih časih in v drugačnih okoliščinah obrišete ... no, reciva nos, da ne bova šla predaleč. Med drugim ste slovensko košarkarsko reprezentanco v enem od vaših nanizanih kvazi evforičnih tvitov (jasno, česa pa drugega?!) označili za leva, za kralja džungle, za simbol moči, veličastnosti in gracioznosti. In prepričan sem, da znam uganiti vašo najljubšo peterko te kraljevske zasedbe – sijajna postava, četudi ji morda malce primanjkuje centimetrov pod košem: Aleksej Nikolić, Luka Dončić, Zoran Dragić, Edo Murić, Vlatko Čančar. Selektor: Aleksander Sekulić. Generalni sekretar: Radoslav Nesterović. To je to, kajneda? Gotovo sem zadel! Postavili ste se kot velik občudovalec, malikovalec, celo navijač fantov in njihovega vodstva, ki se res – tu vam dam vsekakor prav – vsak po svoje kot levi borijo za vsako žogo, za vsak centimeter, za vsakega od njih in za vsakega od nas. Za Slovenijo. A dajva, gospod premier, reciva eno o tem levu, preden kakšno rečeva tudi o teh levih na igrišču, na klopi, v pisarnah … VEČ NA EKIPA24.SI
