George Pehlivanian je ameriški dirigent libanonskega rodu in je na mednarodni glasbeni sceni prisoten več kot 30 let.
Komaj trileten se je začel učiti igranja klavirja, pri šestih letih pa tudi violine. Njegova družina je leta 1975 emigrirala v ZDA, kjer je začel obiskovati osnovno šolo. Študij dirigiranja je začel pri Pierru Boulezu in nadaljeval pri mojstrih Lorinu Maazlu ter Ferdinandu Leitnerju. Dve poletji je bil štipendist Accademie Chigiane v Sieni, kjer je šolanje končal z odliko. Mednarodno pozornost je zbudil leta 1991, ko je pri 27 letih kot prvi Američan zmagal na prestižnem tekmovanju dirigentov v Besançonu v Franciji.
Bil je gost številnih priznanih orkestrov, kot so Orkester Londonske filharmonije, Orkester Milanske Scale, Orkester Santa Cecilila iz Rima, Orkester Rotterdamske filharmonije, Orkester Moskovske filharmonije in Orkester BBC.
Sodeloval je z več kot 300 orkestri in opernimi hišami ter priznanimi umetniki, med letoma 2005 in 2008 pa je bil prvi tuji šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije. Dirigiranja se je učil od najboljših svetovnih mojstrov, zdaj pa svoje znanje predaja naprej.
Zmotili smo ga med vodenjem njegove Pehlivanian Operne akademije na Bledu, na kateri izobražuje tako pevce kot dirigente. Vsako leto z udeleženci pripravijo eno celotno opero, slovenski javnosti pa omogočijo, da lahko v svojih mestih v enem večeru vidijo in slišijo razlike med posameznimi dirigenti in njihovo komunikacijo s pevci in orkestrskimi glasbeniki. Letos bodo izvajali opero Gioachina Rossinija Seviljski brivec.
Zakaj ste izbrali ravno to opero?
Bistvo moje akademije je prinesti opero ljudem. Namesto da ljudje potujejo na dogodek v operno hišo, opera pride k ljudem, na trge in na druga odprta prizorišča. Želimo prinesti poletni festivalski duh, kot ga imajo v Chicagu, New Yorku in Hollywoodu. Za to pa so najbolj primerne znane opere. Lani smo tako izvedli Mozartovo opero Figarova svatba, letos pa smo se odločili za Seviljskega brivca. Mislim, da vsi bolj ali manj poznajo kavatino Figara iz prvega dejanja.
Trenutno za to na Bledu garate cele dneve. Kako ste zadovoljni z udeleženci?
Zelo so v redu. Zelo so energični, zelo pripravljeni na učenje, tako da nam gre zelo dobro. Na Akademiji se trdo in resno dela. To niso počitnice. Tu smo, da bi opravili dobro delo. Imamo zelo visoko raven udeležencev. Imamo vrhunske profesionalne glasbenike, ki si želijo dirigirati, na primer koncertnega mojstra torinske opere, koncertnega mojstra španskega nacionalnega orkestra, prvega oboista seviljskega simfoničnega orkestara, prvo violo katarskega simfoničnega orkestara itd.
Bistvo moje akademije je prinesti opero ljudem. Namesto da ljudje potujejo na dogodek v operno hišo, opera pride k ljudem, na trge in na druga odprta prizorišča.
Vas je kaj presenetil tako dober odziv na Akademijo?
Malo sem presenečen zaradi situacije z novim koronavirusom, sicer bi bilo to normalno število. Tako pa ne veš, kdo lahko potuje, kdo ima težave, da pride. Zelo sem vesel, da imam študente iz kar nekaj evropskih držav. Večinoma prihajajo iz Italije, Francije, Španije in Slovenije, pri čemer dva živita drugje: eden je tako pripotoval iz Katarja, eden pa iz Rusije.
Ali orkester kaj bolj ceni dirigenta, ki prihaja iz njihovih logov?
Ne, orkester želi igrati dobro glasbo in biti dobro dirigiran. Spoštujejo ga kot dobrega glasbenika, dirigent je pa dirigent. Če ne zna premikati roke oziroma usmerjati orkestra ... kako lahko to spoštuješ? Zato pa pridejo sem, da se naučijo dirigirati opero, da se naučijo delati s pevci in orkestrom. Izobražujemo tudi pevce. Ti večinoma prihajajo iz Slovenije, eden pa je prispel celo iz Koreje. Imamo profesionalne operne pevce iz mariborske in ljubljanske operne hiše. Vsak se bo naučil dveh vlog, saj imamo za to dovolj časa. Rozina bo tako pela še Berto, don Bartolo don Basilia, Figaro pa Fiorella. Zbor bo sestavljen iz vseh pevcev, ki v tistem času ne bodo peli arij ali duetov, pa tudi dirigenti bodo peli v zboru, tako da vsi ves čas sodelujejo, dirigenti pa se tako naučijo partituro od znotraj. To je zelo dober trening za vse. Ob tem se zelo zabavamo. Ko sem bil mlad, nisem imel te priložnosti, saj takšnih akademij ni bilo. Jaz sem jo ustvaril. To je moj otrok, moja ideja. Naredil sem jo za svoje dirigente, ker se morajo naučiti dirigirati tudi opere. Že 30 let delam mojstrske tečaje za dirigente za simfonični orkester po vsem svetu, bodoče dirigente pa poučujem tudi na Ecole National Superieur de Music et Danse v Parizu in na konservatoriju Katarina Gurska v Madridu. Ko sem bil mlad, so bili na voljo samo mojstrski tečaji, pa še ti so bili bolj tekmovalne narave. Jaz na akademijo povabim dirigente in jim dam možnost za izobraževanje. Med delom postanemo velika glasbena družina. Vsi si med sabo pomagajo, saj tu ni tekmovanja. In v takem vzdušju se zelo spodbujajo, da bolje pojejo oziroma da bolje dirigirajo. Dirigenti učijo pevce in obratno, jaz pa učim vse.
Kako to, da ste se vi odločili za dirigentstvo? Začeli ste namreč z violino in klavirjem ...
To je zasluga maestra Lorina Maazla. Ko sem bil mlad, me je videl dirigirati na tekmovanju v Pittsburgu. On je bil nagrada za zmagovalce in nas je začel učiti. Dejal mi je: »George, res bi moral postati dirigent, saj si naravni dirigent, samo nebo je meja. Naredi, kot sem jaz. Jaz sem bil violinist in sem postal dirigent, enako bi moral narediti ti.« On me je spodbudil, da sem spremenil poklic. In imel je prav. Imel je dober nos, saj sem leto in pol pozneje postal številka ena na svetu. Za to sem se maestru velikokrat zahvalil. Ko sem bil šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije, smo ga tudi gostili z newyorškim filharmoničnim orkestrom in je bil res zelo vesel, ko je videl moj uspeh. To je res lepa zgodba.
Kakšne spomine imate na čas, ko ste bili šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije?
Na to obdobje imam zelo lepe spomine. To je bilo med letoma 2005 in 2008, v času, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, celo predsedovali smo ji, kot ji spet zdaj, denar je iz tolarja prešel v evre, vse se je spreminjalo, jaz pa sem bil sredi tega. Res je bil velik trenutek za vso državo, zelo smo bili ponosni, vsi skupaj smo zelo trdo delali. Veliko smo dosegli. Verjamem, da smo naredili veliko dobro glasbe, peljal sem jih po vsem svetu. Prvič smo šli na Japonsko. Veliko smo snemali in naredili precej CD-jev, povabil sem veliko dobrih in zelo znanih umetnikov – z nami so med drugim peli Dimitri Hrostovsky, Marjana Lipovšek in Bernarda Fink. Res sem se imel lepo. Lepo je biti nazaj v Sloveniji in imeti to Akademijo na Bledu « tu je res čudovito okolje.
Mislim, da bi se morali vsi otroci ukvarjati z glasbo. Ne verjamem pa v siljenje otrok, da postanejo glasbeniki.
Kako pomembno pa je okolje?
Akademijo kot tako lahko izvedeš kjerkoli, potrebuješ samo sobo. A vseeno, imeti tako okolico je nekaj posebnega. Moji študentje so presunjeni nad lepoto tega kraja. Delajo v dvorani, v prostem času pa se hodijo kopat v jezero ali na sprehode. Nekateri se ukvarjajo tudi z adrenalinskimi športi. Infrastruktura je res fantastična. Tu se da vse početi. To je čudovito mesto. Ljudje so zelo prijazni, gostoljubni, res uživamo, študentje se imajo prekrasno.
Imamo Slovenci po vaših izkušnjah dobre glasbenike in pevce?
Mislim, da. Akademija za glasbo je resna. Učitelji so dobri. Delovna etika je dobra. Mislim, da smo v Sloveniji bliže avstrijski disciplini kot balkanski mentaliteti. Vsi glasbeniki in pevci, ki pridejo, so zelo resni, in to mi je zelo všeč.
Obiskujete koncerte svojih nekdanjih filharmonikov ali koga drugega?
Niti ne. Zdaj imam slovensko družino. Moja partnerka je Slovenka, imava dva otroka: sina, ki je pred kratkim dopolnil tri leta, in hčerko, staro sedem mesecev, tako da sem zelo zaposlen. Moram biti doma z otroki in partnerko. Če me povabijo na kakšen poseben gala dogodek ali opero, bom seveda šel, nimam pa časa, da bi hodil na koncerte. Poskušam ne iti, saj jih ves čas izvajam.
Boste tudi svoja otroka usmerili v glasbo? Si želite, da bi šla po vaši poti?
Želim si, da bi bila srečna. Da bi bila izobražena. Mislim, da je glasba dobra za vse otroke. Mislim, da bi se morali vsi otroci ukvarjati z glasbo. Ne verjamem pa v siljenje otrok, da postanejo glasbeniki. Mislim, da mora do tega priti naravno, da je to nekaj, kar si želijo početi. Tako da če se bodo pozneje odločili, da želijo to resno nadaljevati, bom seveda zelo vesel in jim bom pri tem tudi pomagal po svojih najboljših močeh. Silil jih pa ne bom.
