Zdi se, kot da se je v naši podalpski državici vse ustavilo. Vse oči so zdaj uprte samo še v Japonsko in v naše zlate fante – vsaj upati smemo, da bodo tudi res zlati, kajne? Nekdo je na svojem zidu na Facebooku napisal: »Zdaj je vse razen zlate medalje brez smisla. Če se že gremo čudež, se gremo do konca.« Pričakovanja so torej visoka. Tudi med fanti – to so priznali sami. Ampak pričakovanja vedno pomenijo tudi svojevrsten pritisk. Ga bodo fantje znali zdržati?
Takole na prvi pogled se zdi, da našo košarkarsko reprezentanco predstavlja samo en igralec – čudežni deček ali, če hočete, Mozart sodobne košarke, Luka Dončić. Zagotovo je zaradi tega največji pritisk prav na njem. In tega se zagotovo zaveda, čeprav je njegov nekdanji košarkarski kolega Goran Dragić dejal, da Luka pritiska ne čuti. »Jaz sem na primer pred finalom EuroBasketa zelo slabo spal. Z Luko sva bila cimra, in ko sem ponoči pogledal na levo, je Luka smrčal. To je to, kar on ima. Ne čuti pritiska,« je Goran povedal v gostovanju v oddaji 24ur zvečer na Pop TV.
»Med najboljšimi štirimi na svetu, država z dvema milijonoma prebivalcev! Kakšen občutek!« (zapis Luke Dončića na Instagramu)
Ivo Daneu, še ena legenda slovenske košarke, tudi sam nosilec olimpijske medalje, srebrne iz leta 1968 v Mehiki, je v komentarju na nacionalni televiziji dejal, da imajo pravzaprav naši košarkarji dokaj enostavno delo – samo slediti morajo Luki. Vendar pa le ni čisto tako. Košarka je ekipni šport in ekipa je vedno močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Zdi se sicer, da šibkih členov v tej ekipi preprosto ni. Luka pa je le zvezdnik št. 1.
»Med najboljšimi štirimi na svetu, država z dvema milijonoma prebivalcev! Kakšen občutek!« je ponosno zapisal Dončić na svojem profilu na Instagramu in s tem požel dodatne simpatije ne le doma, temveč tudi zunaj naših meja in samo še dodatno dal vedeti, da diha skupaj z drugimi.
In če si svet do zdaj še ni zapomnil Slovenije po medaljah, ki so jihna letošnjih olimpijskih igrah že (in jih, upajmo, še bodo) osvojili naši športniki, si jo bo zagotovo po naši košarkarski reprezentanci – tudi če se današnji polfinale ne izteče po naših željah.
Statistika je, tako pravijo poznavalci košarke, na naši strani. Tisti, pesimistični, se bodo morda spomnili reka: »Kdor visoko leta, nizko pade.« Ampak naši košarkarji ne morejo več pasti nizko. S svojimi predstavami na olimpijskem parketu so se za vedno vpisali v zgodovino olimpijskih iger. »Pišemo zgodovino za svojo državo,« je dejal Luka v neki izjavi in tu mu lahko brez posebnega razmišljanja samo prikimamo.
Na tem mestu pa se lahko spomnimo še enega reka. Tistega, ki ga je nekoč izrekel Julij Cezar: »Veni, vidi, vici« oz. »Prišel, videl, zmagal«. Ta rek za našo košarkarsko reprezentanco na letošnjih olimpijskih igrah namreč velja že zdaj, ne glede na izid današnje in drugih tekem, ki jo še čakajo. In kot sem zapisal v začetku, tale zapis je nekakšno sanjarjenje. Sanjamo pa seveda lahko, tudi če samo o pregovorni »koruzi«, kajne?
Kaj bi svet brez sanj?
Zapis, nastal "post festum": Žal se polfinale ni izšlo po naših željah, ampak za las. Proti Franciji smo izgubili le za točko. Naslov tako še vedno velja.
Galerija
Poglej vse fotografije (5)
