Mirno lahko rečemo, da je Milena Zupančič igralska legenda, tako naša kot na prostorih nekdanje Jugoslavije. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je zaigrala v številnih filmih, ki si jih radi ogledamo še danes in jih poznajo tudi mlajše generacije: Cvetje v jeseni, Vdovstvo Karoline Žašler, Idealist, Moj ata, socialistični kulak … Potem pa so filmarji nanjo kar malo pozabili, je dejala z grenkobnim priokusom, zato jo je nedavna nagrada Aleksandra Lifke še posebej razveselila. Je pa toliko več igrala v gledališču ter prejela vse mogoče nagrade, in to ne samo doma. Čeprav je že deset let v pokoju, je na gledaliških odrih še vedno polno zaposlena. »Dokler me kdo hoče in pokliče, z veseljem sodelujem,« je povedala in priznala tudi, da si včasih nakoplje preveč dela. Tako kot to poletje. »Bom že, saj se preživi,« je odvrnila v smehu in privolila v intervju, čeprav je bil ta dan eden redkih, ko si je lahko vzela čas samo zase. »Sem v Goriških brdih, čudovito lepo je in predvsem mirno, nobenih ljudi in nobenega 'šundra',« je uživala v kratkem, a zasluženem oddihu.
Kaj vas tako zaposluje to poletje?
Ne samo poletje, zaposlena sem že vse leto, že mesece nisem bila prosta. Oktobra sem snemala v Zagrebu, potem imela predstavo Vsi ptice v ljubljanskem Mini teatru, aprila sem imela v Srbiji premiero Cement Beograd. Tudi tja hodim na predstave, zdaj vadim v Mariboru in v Ljubljani spet obnavljamo Vsi ptice, ki jo je ustavila korona … Skratka, ves čas menjam kovčke in hodim naokoli.
Podirate stereotip, da za starejše igralke ni dela …
V principu je res zelo malo dela za starejše igralke, ne morem reči, da to »štima«. Jaz sem imela zdaj srečo z gledališkimi angažmaji, morda še malo preveč, ker me je res zelo časovno stisnilo. Za druge pa ne vem – ali jim ponudijo angažma, pa nočejo, ali jim sploh ne ponudijo dela. Snemajo pa. Zdaj se delajo serije, v njih snemajo vse generacije, tudi veliko starejših, da ne naštevam; Marjana Brecelj, Teja Glažar, Marinka Štern … Ni tako zelo hudo.
Kaj pa koronavirus?
Ta je prizadel vse igralce enako – mlade in stare. A to je bolj slovenski sindrom – jaz sem med epidemijo delala v Zagrebu in Beogradu, gledališča so bila povsod odprta, le v Sloveniji ne. Le pri nas je bilo popolno zaprtje tako dolgo časa. Predolgo! Saj so se drugje tudi držali ukrepov, občinstvo je hodilo z maskami, a teatri so delali, v živo. Ljudje tam se me razveselijo, pa ne samo tisti iz gledališkega in filmskega sveta, ampak običajni ljudje, tudi mladi, kar me veseli in preseneča. To je lep občutek, drugače bi bila verjetno malo bolj zamorjena, a tudi zaradi tega nisem.
Vi ne potrebujete nostalgije za starimi časi, ker jih še vedno živite?
Dolgo jih pa nisem, ko so bile zapore med nekdanjimi republikami. Bom pa vedno rekla, da je bila velika razlika med tistimi in današnjimi časi, za nas igralce je bilo v času bivše Jugoslavije absolutno boljše in lepše. Veste, ni preprosto: delaš po celi veliki državi, imaš tam prijatelje in sodelavce, 22-milijonsko publiko, potem pa nenadoma padeš na dva milijona, na ene in iste kolege, kar ni fino. Po drugi strani smo se tudi drug od drugega učili, prevzemali pozitivne stvari, na primer mi od njih večjo odprtost do publike in komunikativnost, oni pa od nas strožjo profesionalnost. A smo se zelo dobro razumeli in to je bilo zelo koristno. In drugače je bilo iti v Pulj na filmski festival, kjer je tekmovalo po 20 in več filmov, ne tako kot zdaj pri nas na Festivalu slovenskega filma, ko imamo nekaj filmov. Ali na Sterijino pozorje (prestižni gledališki festival v Novem Sadu, op. p.), kjer je tekmovalo ogromno gledališč iz vse države, zdaj pa se vsi med sabo poznamo in itak vemo, kaj kdo dela in kako dela.
Mladim igralcem manjka to povezovanje različnih narodov?
Absolutno! Veliko delam z mladimi in vedno pravijo, kako lepo nam je bilo, ko smo imeli širši prostor, ki ga oni žal niso okusili. Spomnim se, ko smo po dolgih letih prvič spet gostovali v Beogradu – naši mladi igralci tam sploh še nikoli niso bili – sem jim rekla, boste videli, kako nas bo publika sprejela, pa mi niso verjeli, potem pa so bili navdušeni, mnogi bi kar ostali.
Čestitke za nagrado v Paliću! Kaj vam ta pomeni?
Milenin partner (in oče njene edinke Maše) je bil več kot 40 let režiser Dušan Jovanović, ki je po dolgotrajni bolezni umrl na zadnji dan lanskega leta. »Drug drugemu sva dopuščala svobodo. On je režiral in ga ni bilo po dva meseca, jaz sem šla za kak mesec na snemanje … Ne spomnim se, kdaj sva zjutraj sedela in skupaj pila kavo. Še vedno živim na ta način, da je pač odšel in se bo vrnil, čeprav vem in se zavedam, da se ne bo,« je aprila povedala za srbsko Novo.
Vsaka nagrada ima svojo vrednost. Mislila sem, da so me tudi tam pozabili, kar zadeva film, tako kot so me v Sloveniji. A očitno sem pri njih še v precejšnjem spominu, čeprav zadnjih 30 let skoraj nisem snemala. Bilo je res presenečenje. Nerodno mi je govoriti o sebi, se hvaliti, a mene je imela publika v Srbiji vedno rada. In te nagrade so pred mano dobile res eminentne osebe, od Andreja Končalovkega, Nikite Mihalkova, Radeta Šerbedžije do Milene Dravić. Družba je res prvovrstna, zato ima ta nagrada velik pomen.
Imajo v Srbiji drugačen odnos do umetnosti?
Tam je pristop čisto drugačen. Odnos do umetnikov je bil v Srbiji vedno boljši kot pri nas. A tako drastično, kot je pri nas zdaj, ni bilo nikoli. Umetnost je pri nas … žalostno je. Korona je situacijo absolutno še poslabšala. Kot da je bila – saj ne rečem, da je, a se zdi, kot da bi bila – korona naročena, da se kultura dokončno postavi v ozadje. Škoda.
Mislite, da se bo kaj izboljšalo?
Želim si, da bi se situacija spremenila, a bomo videli. Ne vem, malo se bojim. Vsi ti protesti in referendumi, ko so se ljudje tako množično odločili za pravo stvar, nič ne pomagajo. Nekam smo se zavrteli, kjer se nobena stvar ne poskuša več zavrteti v nasprotno stran ali malo drugače. Le v eno smer gremo. Spomnim se stavka iz Šeligove Ane, ko pravi revolucionarju Frideriku: »Kolo se obrne, obod je isti.« Zelo poveden stavek – in kdaj že je bil napisan (leta 1984, op. p.). A upanje ostaja.
Rekli ste, da imate vaje v Mariboru, kaj pripravljate?
Tak internacionalni projekt, centralna je mariborska Drama, koproducenti pa so Burgtheater z Dunaja, Jugodrp (Jugoslovensko dramsko pozorište) iz Beograda in Cankarjev dom. Igralci govorijo v svojih jezikih, torej bo predstava trojezična, predloga je najboljši Jančarjev roman To noč sem jo videl, režira pa Janez Pipan. Premiera bo 24. septembra v Mariboru, potem pa bomo potovali v Ljubljano, na Dunaj in Beograd. Bom spet živela s kovčkom v roki. (smeh) A za zdaj je super, res dobro delamo, začeli smo že junija, zdaj imamo malo premora, potem pa avgusta spet začnemo, »durh marš« do premiere.
Verjetno vam zaposlenost čisto ustreza, to je namreč vaše prvo poletje brez moža Dušana Jovanovića?
Že prej sem bila čez poletja sama, saj je bila njegova bolezen dolgotrajna, je bil že leto in pol, dve leti po bolnišnicah in na koncu v domu. Je pa res dobro, da sem prezaposlena, bolje, kot da bi doma sedela in tuhtala, to ne bi bilo fino. In to tudi njemu ne bi bilo všeč, sploh ne, bi bil zelo zadovoljen, če bi zdaj videl, kako se prekladam z enega konca na drugega. (smeh)
