Pisalo se je leto 2000, ko se je simpatični Mariborčan javnosti prvič predstavil na izboru za najlepšo Slovenko. S svojim nastopom in skladbo Hočem to nazaj je povzročil evforijo, ki je na sončni strani Alp do takrat nismo poznali. Pred dnevi smo Sebastiana znova videli na glasbenih odrih in ni nam dalo miru, da prvega najstniškega idola ne bi povprašali, kaj danes počne v življenju.
Najprej me zanima, kako spite. Sprašujem zaradi tega, ker ste na letošnjem festivalu MMS prepevali o tem, da ne spite!
Haha! No, pesem ne govori o sami nespečnosti, temveč je bolj prispodoba za ves vihar, ko ležeš v posteljo in ti gre skozi misli cel kup tematik — od tistih površinskih do tistih z večjo težo. Sicer spim odlično. Kljub temu, da je vlada z ukrepi do septembra ustavila delovanje moje plesne šole in ostalih, sem veliko v pogonu, tako da ob vseh treningih zvečer kar padem v posteljo in brez težav zaspim. Le nekako mi ne znese več kot šest ur, neodvisno od tega, kako utrujen sem ali kdaj zaspim.
Pri tej zgodbi gre za izpovedno pesem, kajne?
Na neki način gotovo. Odkar sem leta 2003 začel sam pisati glasbo in besedila svojih pesmi, so te vedno bile moj ventil oz. psihoterapija, skozi katero sem predeloval teme, ki so me v danem trenutku pestile. Moje dojemanje glasbe je s to izkušnjo dobilo neko novo, dodatno, a zelo pomembno dimenzijo. Sicer pa svoje pesmi nerad interpretiram za druge; pomembno je, da vsak vanjo vnese lastne izkušnje in jo tako prikroji svoji življenjski zgodbi. Meni kakšno besedilo pomeni en dogodek, komu drugemu pa bo morda nekaj čisto tretjega. Lepo je potem brati ali poslušati, zakaj in na kak način se je koga dotaknilo nekaj, kar sem ustvaril. Morda sem v preteklosti to moč glasbe neupravičeno nekoliko podcenjeval.
Ko že govoriva o ljubezni, kako pa vaša ljubezen?
Moja ljubezen je nad mano obupala. (smeh) Veste, kozorogi, sploh dvojni, kot sem sam v znaku in podznaku, smo kar svojevrstna bitja, se mi zdi. Čustvenim romantikom z nami ni enostavno. Če bi opisoval sebe, bi rekel, da sem zasebno samotar, introvert in zelo umirjena, tiha oseba, ki se raje zavleče v svoj mehurček in bolj ceni mir ožjega kroga prijateljev kot kak direndaj ali glasne zabave. Obožujemo svobodo, znamo biti sami, in kar je najhuje: radi smo sami. Verjetno vse to ni ravno najbolj optimalno izhodišče za ljubezen.
»V prvi vrsti skrbim za to, da imam polno življenje z veliko doživetji in spomini; zdi se mi, da se potem to vidi tudi navzven, ker se človek počuti izpopolnjenega, pomirjenega in srečnega.«
Kje ste bili vsa ta leta?
V letih umika z glasbenih odrov sem se posvetil svoji plesni šoli in plesnemu ustvarjanju doma in v tujini, saj se je to okoli leta 2010 čisto nepričakovano eksponentno razvilo. Plesna šola Sebastian je začela plesne treninge in gostovanja tudi v sosednji Avstriji, sam sem ob tem postal tudi predavatelj na številnih športnih in plesnih kongresih po vsej Evropi, ker sem tekoč v treh tujih jezikih. Ker sem po izobrazbi profesor angleškega jezika in književnosti, mi je tudi to delo pisano na kožo, in ker obojega ni bilo več mogoče uspešno kombinirati, je bilo treba na papir zliti prednosti in slabosti vseh poti ter se racionalno odločiti, katera je dolgoročno boljša izbira. A ker je zdaj minilo toliko let od aktivnega glasbenega nastopanja, imajo glasbeni odri spet svoj čar.
Kako zelo se je po vašem mnenju v tem času spremenil medijski svet?
No, ta se je popolnoma spremenil. TV-oddaje za glasbene izvajalce so poniknile neznano kam, preimenovanju revij in novim izdajam sploh ne uspem več slediti, enako ne temu, kateri novinar piše za katero revijo, ker se ta svet v zakulisju neverjetno hitro spreminja. Tudi estradniki sami funkcionirajo drugače: nova generacija na socialnih omrežjih deli praktično vsak svoj korak, pa naj bo ta zasebni ali javni, in si s tem gradi svojo mrežo — kar je izjemno, težavo pri sebi vidim le v tem, da se sam sebi zdim neverjetno neumen, ko moram imeti monologe v telefon za storyje, zato moje objave zelo nihajo: od veliko objav nekaj dni do praktično nobene naslednjih nekaj dni. (smeh) Po drugi strani pa so tukaj tudi novi mediji, ki jih v času moje največje slave ni bilo, in preko njih lahko z eno objavo dosežeš večji krog svoje ciljne publike kot s klasičnim medijem.
Ampak vi se pa niste spremenili. Vsa leta ste namreč isti …
Hvala. Tole zadnje čase, sploh po Melodijah morja in sonca, slišim velikokrat, se pa na ta račun rad pošalim, da upam, da imam zdaj vseeno nekoliko več testosterona na sebi, kot sem ga imel pred leti. (smeh)
Kaj pa prepoznavnost?
Prepoznavnost me spremlja že toliko časa, da sem se nanjo navadil in sem jo sprejel ter se naučil z njo živeti. Sicer je bila moja primarna motivacija vedno odrsko ustvarjanje samo, in ne slava; ta pač sodi k delu, ki ga opravljam. Sem pa zasebno tako umirjen, da sem se vedno moral psihično pripraviti na sebastianomanijo, ki je vladala okoli moje pojave, ko sem se pojavil na nastopih. Danes so takratni oboževalci odrasli in se poročajo, praznujejo, rojevajo, pa se večkrat vidimo, ko me njihovi sorodniki ali prijatelji pokličejo za presenečenje na praznovanjih. In potem obujamo spomine in se imamo res lepo. Drug drugemu smo zaznamovali življenja; veže nas neka posebna energija in to si štejem v čast.
»Bojim se le dejstva, kako nam pod pretvezo skrbi za naše dobro kratijo pravice in svoboščine, kot da smo ljudje neumni in nas morajo voditi za roko.«
Omenili ste ples. Kaj vam ta daje?
Ples je bil vedno neločljivo povezan z mojo ljubeznijo do glasbe in petja in tako bo vedno. Uživam v pripravljanju odrskega nastopa, ki ni samo postaviti se na oder in odpeti, ampak narediti show, kot ga v svetu naredijo največje zvezde od Beyonce, Jennifer Lopez, Lady Gaga, Rickyja Martina itd. Živimo v izrazito vizualnem svetu in odrska podoba pesmi je v mojih očeh enako pomembna kot pesem sama, ki je temelj vsega. Sicer pa ima ples pri meni kar malo terapevtsko vlogo, ker sem v družbi precej zadržan. S plesom se lahko zdivjam in izživim, v plesni šoli pa preko plesnih treningov, zumbe idr. pridem tudi do učinkovite telesne aktivnosti. Iskreno sem prepričan, da ima ples, združen s petjem in glasbo, zdravilne lastnosti.
Ob vsem tem ne moreva mimo covidnih omejitev ... Kako zelo vam gredo na živce?
Iskreno povedano, se z njimi ne ukvarjam. So nadležne in nekatere po mojem mnenju neustavne ter skregane z vso logiko modernega sveta, a ker nanje nimam vpliva, si z njimi ne razbijam glave. Bojim se le dejstva, kako nam pod pretvezo skrbi za naše dobro kratijo pravice in svoboščine, kot da smo ljudje neumni in nas morajo voditi za roko — čeprav že desetletja domača in svetovna politika, tako leva kot desna, dokazljivo ne dela za dobrobit ljudi. In mi? Sklonimo glave in se vdamo. Bojim se, da se bomo čez kakšnih pet let zbudili v svet, v katerem bomo pogledali nazaj in se zavedeli, kaj nam je bilo storjeno, a bo za popravke prepozno.
Kaj počne Sebastian, ko ni vpet v svet plesa in glasbe? Kaj vam takrat napolni dušo?
No, kaj počnem in kaj mi polni dušo, sta dva precej različna pojma. (smeh) Če se najprej dotaknem, kaj počnem: zadnje leto dni sem poleg potovanjem čas namenil izobraževanju na temo ekonomije, za kar prej nisem imel časa, da lažje razumem ustroj sveta ter kako ta funkcionira. In da se čim bolje pripravim na kataklizme, ki nas žal — in upam, da se motim — čakajo v tem desetletju. Kar mi polni dušo, pa so potovanja. Vsak ima svoj ventil: za nekatere so to avti, druge druženja, tretje oblačila … moje iskreno veselje so brez dvoma potovanja. Ta dajejo smisel mojemu življenju in so motivacija, ko urniki kdaj postanejo prenaporni.
Obstaja kaj takšnega, kar želite še poizkusiti?
V odrskem smislu je to zagotovo muzikal. Na West Endu in Broadwayu sem pregledal na desetine svetovnih muzikalov in ti res združujejo vse moje ljubezni: petje, ples, igro, ustvarjanje odrske pravljice in pobeg pred realnostjo vsaj za tisti dve uri ali tri. To je neka čisto samosvoja čarovnija in verjamem, da me nekje na poti čaka tudi ta izkušnja. Zasebno me zadnje čase nenavadno močno vlečejo adrenalinske stvari — razni bungee jumpingi in skoki z letala itd. Zdi se mi, da takšne izkušnje, ko greš malo izven svojih ustaljenih okvirjev, naredijo naša življenja neprimerljivo bolj zanimiva in nepozabna. In to je v resnici ves smisel, a ni?
Boste po novem bolj glasbeno aktivni?
Morda pa bom res. Mediji so se zdaj sicer razpisali o moji »veliki vrnitvi«, sam pa na to nikakor ne gledam tako. Nikdar se nisem poslovil, le to srečo imam, da lahko resnično ustvarjam, ko tako čutim, ne pa, ko tako predvideva urnik izdajanja pesmi, ker bi bil od tega odvisen moj kruh. Zato se mi ni težava umakniti tudi za več let ali pa izdajati pesmi vsak drugi mesec, če tako čutim. Ta svoboda me izpopolnjuje in sem zanjo hvaležen. Glasbo sem vedno dojemal kot generator nepozabnih spominov in čustev zase in za publiko; želim, da tako ostane tudi v prihodnje, zato se je tudi v prihodnje ne bom loteval na silo, ampak z vso naklonjenostjo, ki jo premorem in ki si jo zasluži.
