Bruno, stari ste komaj 21 let, pa ste se prijavili v MasterChefa, ni to malo zgodaj?
Šov spremljam že nekaj let, ko sem bil še mlajši, sem gledal tekmovalce in zmagovalce z velikimi očmi. Lani je bilo slučajno tako, da se je vse poklopilo, študij, treningi atletike, ni bilo izpitov, tekem, tako sem si tekmovanje lahko privoščil. Mislil sem, da bom res šel kakšno leto pozneje, a se je pač lani oziroma letos pokazala prava priložnost. V tretji sezoni šova sem, na primer, občudoval zmagovalca Elvisa, ki je bil tudi atlet, poznal sem ga z atletskih stez, zdaj sem pa jaz tisti, po katerem se morda drugi zgledujejo. (smeh) Nisem si mislil, da bom prišel do tega naslova, vsaj ne pri teh letih. Mladi so očitno res največji navijači tega šova, ko še niso vedeli, da sem zmagal, so me cukali za rokav in se želeli fotografirati z mano. To mi veliko pomeni, rajši imam tiste, ki pridejo k meni, se želijo kaj pogovoriti, kot tiste, ki mi namenjajo samo poglede. Kakšen gospod mi seže v roko in reče: »Ej, mali, vsa čast, dober si!« Vsi prepoznajo in priznajo moje znanje, moj trud.
Že pred vstopom v šov ste se ukvarjali s pripravo hrane in objavljali fotografije na spletu.
No, nisem se dejansko ukvarjal s tem, ampak sem imel na Instagramu svoj račun »dbroonch«, in tam sem ves čas objavljal fotografije, med karanteno tudi videe in recepte, tam sem delil svoje kuhanje. Zdaj pa bom to nadgradil v razne dogodke, večerje ...
Od kod ta ljubezen do pripravljanja jedi?
Ta pa res izvira iz mene samega, uživam, kadar kuham, pa v tem, da ljudem nekaj dam, nekaj, o čemer bodo razmišljali. Hrana je zame način izražanja.
Da bodo razmišljali o čem?
O hrani. Dobro pripravljena hrana ti da misliti. Najprej mora biti seveda okusna, ti pa potem začneš razmišljati: Hm, kaj pa je tole? Ne prepoznaš okusa, od nekod ti je znan, a ne veš natančno, ker ga v tej jedi nisi pričakoval. V tem najbolj uživam. Da presenečam ljudi z okusi, s sestavinami. Z nenavadnimi kombinacijami okusov.
Kaj na primer skombinirate?
Na primer sladico iz zelenjave. Ali to, da vkomponiraš sladke okuse v slane jedi. Da daš sadje v glavno jed. Greš izven okvirjev.
Kaj pa kakšna kombinacija dveh, treh komponent, ki jih morda nihče drug ne bi uporabil?
Krožnik, s katerim sem prišel med prvih pet, na njem sem skombiniral svinjska lička, kefir in ribez. Dvomim, da bi veliko ljudi prišlo do te kombinacije, a ko sem sam preizkusil vse to troje skupaj, mi je v ustih naredilo eksplozijo »uau«. To je bil dokaz, kakšno je moje kuhanje. Da rad tvegam in uporabljam nenavadne, čisto drugačne kombinacije.
Se kdo pri vas doma ukvarja s takšnim inovativnim kuhanjem?
Sploh ne! Doma smo jedli samo zato, da nismo bili lačni. (smeh) Potem sem se jaz začel ukvarjati s tem, že od malega mi je všeč kuhanje, pri osmih letih sem bil na kuharskem tečaju pri Urošu Štefelinu, pri enajstih, dvanajstih sem si izmišljeval svoje recepte ... Začenjal sem počasi, v srednji šoli pa sem popolnoma »noter padu«. Ves čas sem se učil. A MasterChef mi je pa res dal ogromno znanja. Skozi oddajo sem napredoval za svetlobna leta.
Starši so vam verjetno prepustili štedilnik in preprosto uživali v vaših jedeh?
Pri kuhanju so mi res dali proste roke. Sicer sem zasvinjal vso kuhinjo, a sem jo na koncu tudi pospravil, starši pa so bili večinoma samo zadovoljni, da so lahko dobro jedli. (smeh)
Kdo pa je bil vaš največji učitelj v MasterChefu?
Tam si ves čas v kuhanju. Nenehno sem delal, se učil, bral ... Ko sem izvedel za neko novo tehniko, sem jo takoj preizkusil. Vadil sem. Ko si zunaj MasterChefove hiše, se dogaja še kaj drugega, tu pa je bilo res vse in ves čas skoncentrirano samo na ustvarjanje jedi, preizkušanje novih receptov, tehnik ..., na to si bil stoodstotno osredotočen, zato smo tudi tako zelo napredovali. Vsako idejo sem lahko preizkusil, v hiši so bile tri kuhinje. Bral sem stare kuharske knjige, prinesel sem si jih v hišo, knjige moje babice. Kadar smo bili prosti, sem veliko kuhal. V hiši ni bilo takšnega tekmovalnega duha, da bi kaj skrivali drug pred drugim, ampak smo veselo pokušali jedi, ki smo jih ustvarjali. (nasmeh)
Luka Jezeršek mi je rekel, da se ne spomni tako povezane skupine, kot je bila ta v letošnjem šovu. Vsi ste jokali, ko je šov zapustil Božo, no, malo manj ste žalovali za Natalijo.
Res smo z večino prijatelji še zdaj, ko je šova že konec. Povezali so nas ljubezen do kuhanja, čista srca, tekmovanje nas ni oddaljilo. Zdelo se mi je prav, da smo v hiši prijatelji, potem smo tekmovali med sabo in po tekmi smo bili spet prijatelji. Rekel sem si, že na začetku, da nikoli ne bom igral umazane igre. Da bom igral po pravilih, pošteno. In da če bom na koncu zmagal, prav, če ne, pa ne. Nisem hotel zmagati za vsako ceno. Od sebe sem dal vse, a nisem hotel škodovati drugim. Najprej je prijateljstvo, to je na prvem mestu. Kuhanje pa itak govori zase.
Ste brali kakšne komentarje?
Ne, komentarjev na družbenih omrežjih ne berem.
V eni od oddaj, šesti, vas je namreč Žiga rešil pred tem, da bi zapustili šov. S tem bi se lahko znebil hude konkurence, a vas ni poslal domov. Na koncu pa ste ga premagali ravno vi.
Z Žigo sva prijatelja in res sem mu neizmerno hvaležen, da me takrat ni poslal domov, res je človek z velikim srcem! Prav želela sva se pomeriti v finalu. Tudi jaz sem pomagal njemu, skupaj sva vadila v pripravi jedi. In vem, da je bil vesel zame, tako kot bi bil jaz vesel zanj, če bi zmagal.
Kaj pa je bilo narobe v tisti šesti oddaji, da ste skoraj morali domov?
Premagal me je stres. To so bile prve oddaje, lovil sem se, potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil kamer. Zaplaval sem. Roke so se mi tresle. Če bi takrat odšel, bi mi bilo res hudo, ker sem vedel, da imam še veliko pokazati, pa ne bi mogel. To bi bilo zame najhujše.
Trenirate atletiko – ste tam tudi tako uspešni kot pri kuhanju?
Že deset let tečem na 400 m z ovirami, večkrat sem bil državni prvak. Nekajkrat pa mi je zmanjkalo samo nekaj stotink, da bi se uvrstil na večja prvenstva, evropska, na primer. Vložil sem veliko dela, treniral sem šestkrat na teden. A trud pri kuhanju se mi je bolj poplačal kot pri atletiki. (smeh)
A verjetno ste pri športu dobili disciplino, ki vam pomaga tudi pri kuhanju.
Res je. Atletika mi je dala veliko. Naučil sem se, kaj pomeni strastno delati za nekaj, pa tudi to, kaj pomeni ne uspeti, zaradi atletike sem se naučil bolje organizirati dneve, čas, od jutra do večera se mi je kaj dogajalo, domov sem hodil šele zvečer. Tako sem se navadil, bilo mi je všeč. Karantena je bila grozna, ker se je vse ustavilo, prej pa sem bil ves čas v pogonu.
Študirate pa psihologijo. Ste v MasterChefovi hiši lahko preizkusili svoje znanje v praksi, opazovali sotekmovalce, kako se vedejo, kakšne stiske jih dajejo? Ves čas ste bili zaprti v hišo, kot bi bili v Big brotherju, to je bil pravi eksperiment za vas. Lahko bi snemali dva šova hkrati!
Za moj študij je bila to res zanimiva izkušnja, bilo nas je 16 različnih značajev, ki so nas dali v eno hišo, živeli smo skupaj, tekmovali, nisem jih zares preučeval, sem jih pa z zanimanjem opazoval. Kot psiholog moraš pogledati na situacijo širše, in to mi je pomagalo, da se nisem preveč zapletal v konflikte. Če bi snemali še šov v hiši, pa mislim, da se ga ne bi udeležil. To bi bilo čisto preveč. (smeh) Prišel sem na kuharsko tekmovanje.
Res se ne spomnim, da bi kakšnega sotekmovalca česa obtožili. Ste pa kar veliko jokali. Kimi je rekla, da moški v šovu jokate za vsako figo.
Kar dosti sem jokal, ja. V MasterChefu se hitro lahko zjokaš. Če gledaš s kavča, je morda res videti smešno. A dostikrat smo bili utrujeni od celodnevnega snemanja, kuhanja, imaš veliko željo, preplavljajo te vsa mogoča čustva, to je pravi vlakec smrti! Na koncu, ko si čustveno poln, lahko nekdo samo pritisne na neko občutljivo točko in se zjokaš kot otrok. Jokal sem v polfinalu, pa še kdaj.
Na katero točko so pritisnili pri vas?
Pomislil sem na vse svoje neuspehe, ki so bili blizu uspehu, bilo me je strah, da bom spet izgubil bitko tik pred zdajci. Velikokrat pa sem jokal od ganjenosti, od veselja.
S kom pa ste se v šovu najbolj povezali?
Z Žigom, seveda. Ujela sva se prvi dan, bila sva tudi cimra. Sva zelo različna značaja, a se nekako dopolnjujeva. On je čisto odštekan, glasbenik, nisem še spoznal tako »norega« človeka. Res je zelo dober človek. Imava lepo prijateljstvo. Pa tudi z Adamom, Mašo, Božom bomo ostali prijatelji, vsi so takšni srčki.
Ste se v tem šovu naučili česa o življenju, ne samo o kuhanju?
Joj, veliko. Naučil sem se, kako funkcionirati z ljudmi. Z različnimi ljudmi. Spoznal sem čisto nove svetove. Ker sem dobil samozavest pred kamero, zdaj lahko delujem bolj sproščeno tudi v drugih okoliščinah. Pred prvo oddajo sem se tresel kot šiba na vodi, noge so se mi tresle. Potem sem se počutil vse bolj domače, sproščeno. To je dobra popotnica tudi za naprej. Tudi kuhal sem lažje, ko sem se sprostil pred kamerami in sodniki. Na začetku sem se bal tudi sodnikov. Potem sem spoznal, da dobim od njih konstruktivne kritike, da mi pomagajo.
Kaj je kuhanje?
Kuhanje je umetnost. Kuhanje je harmonija okusov, kuhanje so teksture, kuhanje je postavitev. Vse to je kuhanje, vse to stoji za dobrim krožnikom. Najboljši kuharji so odštekani, umetniki. Krožnik mora biti mojstrovina, kot Picassova slika. Res dober kuhar bo ustvaril nekaj, česar še niste videli, okusili.
Kako boste izkoristili naslov masterchef?
Za začetek se bom ukvarjal z dogodki, organiziral bom večerje, na večjih festivalih hrane se bom pojavljal, kuhal na domu. Rad bi lansiral tudi kakšen svoj produkt. Kasneje se bom šel učit v tujino, kuhal v dobrih restavracijah ... rad bi šel v kuharsko šolo v Franciji, plačal jo bom z nagrado, prišel nazaj in odprl restavracijo v Ljubljani. Najprej pa bi rad ljudem vrnil to, da so me podpirali, da so navijali zame, zato bi jim rad dal poskusiti mojo hrano. Rad pa bi tudi še delal na sebi, se učil in na koncu imel restavracijo. Tako da bom absolutno ostal v kuharskem poklicu. Na koncu bom chef. Bom pa dokončal tudi študij psihologije.
