Direktorica in umetniški vodja MGL Barbara Hieng Samobor je zeleno luč za začetek predstav pričakala pripravljena. Da bi lahko obiskovalcem postregla s čim več predstavami v času dobrega meseca in pol, kolikor ga je še ostalo do konca klasične abonmajske sezone, je skupaj s sodelavci poiskala dodatno lokacijo, smelo pa je zastavila tudi program za prihodnjo sezono, ki jo je pomenljivo poimenovala Velika pričakovanja.
Sredi maja ste po sedmih mesecih le lahko odprli vrata za obiskovalce. Ste to znotraj kolektiva kaj proslavili?
Če imate v mislih klasično zabavo s kozarcem pijače in plesom, potem seveda ne. Ves čas, tudi zdaj, se zelo strogo držimo ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa in pazimo drug na drugega. Na vsak način pa po celi hiši veje neko vznemirjeno ganotje, ki je v svojem bistvu še kako praznično. Enako ganotje se širi tudi iz smeri parterja, igralci in gledalci so veseli drug drugega.
»Tisto, kar je bilo pred letom in pol tako rekoč rutina, da sem namreč zvečer šla nazaj v MGL in malo zakrožila med gledalci, koga pozdravila, s kom poklepetala … se mi zdaj zdi velik podvig. Nekakšna trema se me drži. A saj smo vsi na istem, vsi okrevamo po koroni, kajne?«
Nekaj predstav ste v času zaprtja javnega življenja uprizorili preko spleta, kaj pa boste gledalcem v tej sezoni še pokazali v živo?
MGL ima enormne dolgove svojim zvestim abonentom. Gre za približno 12.000 lani prodanih sedežev. Poleg tega je v obtoku prek 1000 darilnih bonov. Kar krepka skrb za vse nas, ki organiziramo programe. Zato sem že v času popolne blokade skupaj s kolegi iskala že omenjene dodatne lokacije. Poleg predstav na matičnih odrih bomo igrali oziroma že igramo še na dveh lokacijah zunaj hiše, v delovnem pogonu je več vzporednih ekip. Igralske zasedbe so bile pa z mislijo na vzporednost načrtovane že lani. Tako srčno upam, da bomo z nekaj dodatnimi napori gledalcem do začetka vročega poletja vrnili kar precejšen del programa, ki so si ga zagotovili z nakupom abonmaja. Dve predstavi pa v polni pripravljenosti čakata na jesen. To sta predvsem zelo velika in zahtevna predstava Češnjev vrt, ki jo je režiral Janusz Kica, in Človek v lupini Jerneja Lorencija. Računam, da bo izravnavanje škode, ki je nastala zaradi 200 dni dolge blokade, trajalo najmanj leto in pol, če ne dve leti. Glede na število gledalcev je dvorana MGL že tako ali tako premajhna, redukcije na račun epidemioloških ukrepov pa so ta problem še zaostrile.
Uprizoritev Slamnik igrate na zunanjem pokritem prizorišču, in sicer v Šiški, v hali L56. Kako ste ga odkrili?
Diego de Brea je komedijo Slamnik pripravil kot zadnjo od premier na našem velikem odru in že v času pogovora o konceptu sem ga prosila, naj računa na alternativne lokacije. Medtem je naš tehnični direktor Janez Koleša našel dokaj idealen prostor. Prostor, ki je lahko delno odprt, obenem ima pa streho. Zelo velik, arhitekturno vznemirljiv objekt. Torej hala L56. Igralna površina, kakršno je v novem velikem prostoru zarisal režiser, je dvakrat tolikšna kot doma, število gledalcev pa smo dokaj omejili, ne le zaradi varnostnih predpisov, temveč tudi zaradi čim boljših vizur. Vsi nastopajoči so ozvočeni. Prizorišče je industrijsko, obenem pa zelo estetsko, tako da že sam kontekst pomeni nekakšno doživetje. Zagotovili smo si tudi sodelovanje z Ljubljanskim mestnim potniškim prometom, imetniki vstopnic imajo zagotovljen prevoz v obe smeri.
»Poleg predstav na matičnih odrih bomo igrali oziroma že igramo še na dveh lokacijah zunaj hiše, v delovnem pogonu je več vzporednih ekip.«
Kako pa gledalci sprejemajo PCT-pogoj?
Tisti gledalci, ki so doslej prišli na predstave, niso izražali negodovanja ali česa podobnega. Seveda smo se pa v tem letu, ko bivamo s korono, vsi državljani že navadili paziti drug na drugega – vsaj zdi se mi tako. Morda ta stroga navodila v nekaterih primerih niti ne bi bila več potrebna? Prepričana sem, da človek, ki se slabo počuti, ne bi šel sedet v gledališče. Nikogar ne poznam, ki bi to naredil. V času popolnega zaprtja smo se producenti in ostali prireditelji ves čas pritoževali zaradi neenake obravnave in prosili nadrejene z ministrstva, naj v pogovorih z NIJZ in vladno ekspertno skupino »lobirajo« za nas. Že jeseni 2020 smo namreč izpopolnili sisteme prezračevanj, razkuževanj, polnjenje in praznjenje dvoran je bilo nadzorovano in vnaprej premišljeno, nastopajoči so bili ciklično testirani … in tako dalje. Glede na popuščanja v območju nekaterih drugih dejavnosti, se nam je blokada prireditev razumljivo zdela krivična, diskriminatorna. O tem govorim preventivno, kajti situacija se lahko ponovi.
Koliko živcev pa vam je požrlo vsakotedensko sestavljanje programa?
Zdaj smo se že kar navadili. Navadili smo se, da vsak dan zjutraj najprej preverimo, ali smo vsi zaposleni zdravi, testirani, ali se je tistim, ki so bili na samoopazovanju že iztekel rok karantene, ali so ekipe še vedno v polni delovni morali za vaje, ali se je v koga zalezel strah, je koga prenehalo biti strah … O tem, kolikokrat smo v minulem letu s sodelavci spremenili načrt reševanja sezone, raje sploh ne govorim. Z dramaturginjami smo bile prisiljene tudi nekoliko spremeniti repertoar naslednje sezone. A ko ste že omenili živce … pri sebi sem opazila spremembo, ki gotovo ni značilna le zame. Rekla bi, da sem izgubila kondicijo za družabnosti. Tisto, kar je bilo pred letom in pol tako rekoč rutina, da sem namreč zvečer šla nazaj v MGL in malo zakrožila med gledalci, koga pozdravila, s kom poklepetala … se mi zdaj zdi velik podvig. Nekakšna trema se me drži. A saj smo vsi na istem, vsi okrevamo po koroni, kajne?
»Mislim, da ta hip v Sloveniji ni direktorja, ki se ne bi po svojih močeh trudil prispevati deleža v reševanje vseh tistih samozaposlenih kolegov umetnikov, ki so – že tako ves čas izpostavljeni finančni nesigurnosti – čez noč ostali brez možnosti zaslužka.«
Ste lahko vsaj za kakšen dan odložili skrbi oziroma se vsaj za nekaj ur odpravili kam napolnit baterije?
Seveda sem. En sam pogled na morje, vzdolž reke, v globino gozda, v hrib ali goro, v nebo, dež, sneg, sonce … nam pove, kako majhni smo v teh svojih vsakodnevnih pehanjih in kobacanjih. Narava je tista, na katero moramo paziti, kajti prav ona je tista, od katere bomo v končni točki odvisni. Tudi v točki »odklopa«. Sama svoje delo ljubim, ves čas ga nosim s seboj. S tem seveda mislim osnovno poslanstvo, gledališke predstave. Ne uradniških opravil.
Lahko že kaj več poveste o novi sezoni?
V skladu z optimizmom, ki je zdaj vendarle zavladal, smo sezono poimenovali Velika pričakovanja. Vse zgodbe so čvrste, povezane s konkretnimi, povečini sodobnimi situacijami. Osebe v igrah imajo težave in veselja, s katerimi se lahko poistovetimo. Nekateri vzorci so ostro kritični, spet drugi zabavni. Nadaljuje se tudi za MGL zadnja leta značilno poigravanje z različnimi žanri. Več kot polovica uprizoritev bo krstnih, vsa besedila so nastala po naročilu našega gledališča. Gre za izrazito sodoben in »sproten« pristop. Avtorji, dramaturginje in režiserji aktivno sodelujejo vse do začetka vaj, v proces dodelave teksta so vse pogosteje vabljeni tudi igralci. Nekatere repertoarne vsebine naslednje sezone MGL so tudi povsem direktno povezane z zahtevo po čim kvalitetnejši in pravični rekonstrukciji sveta po koroni.
Se bo kdo na novo priključil igralskemu ansamblu?
Da. Novih delovnih mest sicer ni, a kljub temu bomo tudi v naslednji sezoni v MGL lahko gledali nekaj novih igralskih obrazov. Poleg Klare Kuk in Lare Wolf, ki se ju spomnite še od lani in predlani, prihajajo na naš oder Diana Kolenc, Voranc Boh, Gal Oblak, Matej Zemljič, Klemen Kovačič, Gašper Lovrec in poleg naštetih še vsi mladi igralski gostje iz minule sezone. Januarja se s porodniškega dopusta na delo vrača Ana Pavlin. Z velikim veseljem sporočam tudi novico, da bo eno od vlog v naslednji sezoni igral Alojz Svete in da se na MGL oder vrača Jožica Avbelj.
Kako pa bo z drugimi prekarci, ki jih je tu ogromno? Boste lahko vsaj nekaterim dali kruh?
Mislim, da ta hip v Sloveniji ni direktorja, ki se ne bi po svojih močeh trudil prispevati deleža v reševanje vseh tistih samozaposlenih kolegov umetnikov, ki so – že tako ves čas izpostavljeni finančni nesigurnosti – čez noč ostali brez možnosti zaslužka. To je tudi eden od razlogov, da v času zaprtja nismo kar nehali delati, ampak smo projekte pripeljali do tako imenovanih internih premier, kar pomeni tudi to, da smo izplačali honorarje. Nekatere predstave so doživele spletno premiero, tako imenovani live streaming, nekatere pa smo zgolj »globoko zamrznili« in jih bomo jeseni obnovili in tako obujene vključili v program. Še dalje v zvezi s prekarci: le upamo lahko, da inflacija, ki gotovo pride, ne bo udarila s tolikšno silo, da bi bilo treba nižati tudi honorarje zunanjih sodelavcev. Bralcem je s tem v zvezi nujno pojasniti sledeče: velika gledališča z velikim številom prodanih vstopnic, med katere spada seveda tudi MGL, precejšen del, skoraj 50 odstotkov nove produkcije financirajo iz lastnega zaslužka predhodne sezone. Če ta zaslužek umanjka, je bistveno ogrožena nadaljnja produkcija. Temu se lahko pridruži še padec kupne moči na strani gledalcev … Pa smo v globoki stiski. Bumerang po zaprti sezoni bo po mojih predvidevanjih priletel v drugi polovici 2021 in pa v 2022. Tega se bojimo. A v zvezi s samozaposlenimi želim povedati nekaj lepega: v eni od ekip, ki je letos delala pri nas, je bilo tudi nekaj posameznikov z redno zaposlitvijo. Prav vsi so se strinjali z zmanjšanjem svojega honorarja v korist boljšega honorarja prekarcev! To se mi zdi res zelo ok. In tako značilno za nas Slovence: znamo stopiti skupaj. Kadar je treba.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
