Trenutno ste zelo zasedeni zaradi premier v Prešernovem gledališču Kranj. Kako je šele takrat, kadar zraven še snemate?
Takrat je pa »zanimivo«. Smo malo gledališče, malo nas je igralcev, tako da le redko pride obdobje, ko nisi vprežen v urnik, vse, kar je zraven, je zato v vmesnem času, kar pomeni med drugo in šesto popoldne oziroma zgodaj zjutraj. Ko sem snemala Štorijo, sem vstajala ob petih zjutraj, bila na snemanju do devetih, se odpeljala v Kranj na vajo, po njej spet odšla na snemanje, bila tam do šestih, potem šla nazaj na predstavo … Tako je to. Se pa včasih zgodi, da smo kak dan prosti. A to je redko. Časovna stiska in tempo sta ves čas prisotna.
Zaradi takšnega življenja ste igralke verjetno v še večjem stresu? Čeprav govorimo o enakopravnosti med spoloma, še vedno večina gospodinjskih opravil pade na žensko, pa nosečnost, otrok …
Res je, če si mama, je včasih zelo zelo težko. Najprej moraš razčistiti sam s sabo in svojo slabo vestjo, ki je ves čas prisotna, če greš praktično vsak večer od doma. A naš poklic je način življenja in tudi otroci se nekako privadijo temu. So pa trenutki, ko je težko. Ko so denimo prazniki, ti pa nisi doma, ko imajo otroci kakšne nastope v šoli … Včasih je malo boleče, a na neki način kompenziramo poleti, ko imamo igralci kolektivni dopust. Takrat sem poskrbela, da res nisem delala nič drugega.
Z leti postaja težje ali lažje?
Lažje je morda zato, ker ni toliko družinskih obveznosti, ker je sin že odrasel. Po drugi strani pa je težje, ker z leti ni več toliko energije, urnik pa ostaja enak. Od nas zahtevajo, da delamo in smo videti, kot da jih imamo petindvajset, in ko enkrat prideš čez petdeset, se to začne poznati. A s tem živim, ta poklic je del mene in brez njega tudi ne znam.
Torej še ne razmišljate o pokoju?
Tudi če bi jaz razmišljala, država ne da. (smeh) Pred kratkim sem razmišljala, da ne vem, kako bom zmogla tak tempo do konca, a sem se odločila, da na zalogo ne bom skrbela. Je pa res današnji delovni tempo v vseh pogledih krut. Bomo videli sproti. Dokler bo zdravje, bo šlo.
Čeprav se zadnje čase veliko govori o težavah starejših, se ne naredi nič konkretnega.
Ta naša družba je, odkar smo samostojni, v nekaterih stvareh zelo zdrsnila navzdol, čeprav imamo v ustavi zapisano, da smo socialna država. Dejstvo je, da je bilo obdobje, ko so se starejših želeli znebiti in so jih prisilno pošiljali v pokoj, po drugi strani pa zanje niso poskrbeli. To so generacije, ki so delovno dobo večinoma preživele v bivši države in v novi niso znale poskrbeti zase. Mi smo se zdaj že vsaj toliko delno adaptirali, da vemo, da moramo sami poskrbeti za svoj starost. S pokojninami, kakršne so, ne moreš vzdrževati standarda, kot ga imaš, ko delaš.
Zadnje čase je sicer več vlog tudi za starejše igralce, sploh s slovenskimi telenovelami vidimo zelo širok razpon generacij.
Hvala bogu! To je dobra stran dnevih serij, ker so zgodbe iz življenja in v življenju smo različno stari, potrebujejo tudi igralce, starejše od trideset. To se mi zdi super. Slovenski film je itak podhranjen in se dela zelo malo, logično je, da si režiser izbere zgodbo, ki govori njemu, zato smo bile starejše igralke v filmih obsojene na mame in babice. Zgodbe starejših generacij pa so redke. Lepša stvar mojega poklica je sicer, da se pri njem prepletamo generacije. To je lep občutek, osebno mi pomaga, da v duši ostajam agilna in mlajša, ker delam z mladimi.
Vaš sin je igralec, kakšne so priložnosti za mlade igralce?
Stalnih angažmajev za igralce je vse manj, a mladi zdaj drugače razmišljajo in so bolj prilagodljivi. Upam, da bo abonmajski sistem, ki zahteva ansambel, ostal. Trdim, da je bistvo dobrega gledališča v ansamblu. Ne verjamem v angleški ali ameriški sistem, da ves dan »kelnariš«, zvečer pa si mojster na odru. Vsak, ki hoče karkoli dobro delati, se mora temu posvetiti. Upam, da bodo oblastniki to upoštevali, ker imamo v Sloveniji izjemno dobro gledališče.
Kako gre vašemu sinu?
Ker zaradi trenutne situacije ni imel dela, se je odločil to izkoristiti in si izpolniti željo, zato potuje. Vesela sem zanj, da si je to lahko privoščil, kajti v našem poklicu je zelo težko dobiti čas za kaj takšnega.
Menda je tudi precej spreten z rokami?
Izjemno spreten! Zna preživeti tudi brez gledališča, ima drugo opcijo.
Vi kdaj razmišljate, da bi počeli kaj drugega?
Vsak mesec vsaj en dan! (smeh) Vsakič, ko je težko, ko se kaj zatakne. Ko sem bila mlajša, sem imela dvakrat resnejši krizi, a potem sem ugotovila, da je to v meni že od otroka. In zakaj bi zapuščala nekaj, kar dobro delam, če rečem z malo domišljavosti.
Torej niste imeli načrta B?
Ko sem bila zelo mlada, sem si želela biti maskerka, sem malo asistirala pri tem, a v primerjavi s sinom ima dve levi roki in sem hitro ugotovila, da to ne bo šlo.
Zelo ste nas navdušili z vlogo Majde Glavan v seriji V imenu ljudstva. Močna vloga za močno igralko.
Vesolju sem se zahvalila, da mi je naklonilo to vlogo, ker redko dobiš scenarij, ki ti je všeč, in vlogo, ki je večplastna. Pri njej sem končno lahko pokazala tudi svojo drugo plat, ne samo prijaznost in vljudnost. Vedno sem se jezila, da moram biti vedno pridna punčka.
Torej ste si želeli negativnih vlog?
Zelo! A sem jih redko dobila, v gledališču še kakšno, na televiziji ali v filmu pa skoraj ne.
Se torej v resnici v vas skriva hudiček?
Ne, čisto hudiček nisem, seveda pa imam tudi negativno plat, znam biti »žleht«. (smeh) Čeprav se zelo trudim, da ne bi bila, ker mi ta del mene ni všeč. A kadar butne ven, butne ven.
Če se naveževa še na predstavo lepe vide lepo gorijo – ste sodobna čarovnica?
Ja, to pa sem. Pri feminizmu – čeprav to morda niti ni čisto prava beseda – sem kar borka. Družbeni ustroj, kako se ravna z žensko in kako z moškim, je sicer res pogojen z naravo, družbenimi normami ..., a se mi zdi, da veliko premalo delamo na tem. Tu moja jezica hitro plane na dan.
Vaša kolegica Mia Skrbinac je odprla pandorino skrinjico. Ste bili v svoji karieri morda kdaj tudi sami žrtev spolnega nadlegovanja?
Ko smo bili mladi, je bilo to na neki način samo po sebi razumljivo, tako da tega niti nismo doživljali kot takšno travmo, vsaj jaz ne. Sem se pa dostikrat znašla v situaciji, ko je bilo treba pokazati zobe. Zelo vesela pa sem, da so se mlajše generacije odločile, da ni treba, da je tako. To je velik korak. Ne bi si sicer želela, da gre v drug ekstrem, da bo vsak dotik prepovedan. Treba je najti zdravo mero.
Igrati ste začeli zelo mladi, spomnimo se vas iz Sreče na vrvici. Kako je s pastmi otroške slave?
Pri nas ni zvezdniškega sistema kot v Ameriki, otroci so med snemanjem zelo zaščiteni in naš rumeni tisk ni tako ekstremen.
A verjetno bi bila izkušnja precej drugačna, če bi Srečo na vrvici snemali danes?
Seveda. Takrat me je bilo prej sram, kot da bi se hvalila s tem, da igram v filmu, pa čeprav je bil zelo uspešen. Z novo tehnologijo je prišlo do tega, da je želja biti viden postala strašansko močna. Mi tega nismo imeli, prej smo si želeli biti samosvoji in drugačni. Zdaj pa živimo v instant času in moti me, da je vse … Če dam za primer časopis: včasih smo ga brali, danes pa so v njem le novičke in večina ljudi prebere samo naslove. Včasih smo imeli potrebo, da temo pogledamo z različnih zornih kotov, bili so ljudje, ki so se ti zdeli relevantni in si jim lahko verjel … Zdaj se je vse to izgubilo in je stvar posameznika, koliko in kje bo kaj poiskal. Površnost je tisto, kar najbolj zamerim novim tehnologijam. In prek teh medijev je zelo lahko usmeriti pozornost in manipulirati. Žalostna sem, ko gledam mlade generacije, ko jih pet sedi za mizo in vsak bulji v svoj telefon. Z epidemijo je bilo zdaj celo na neki način zaukazano, da vse poteka prek tehnologije. Se bojim, da bo to pustilo posledice.
Nismo zdaj ugotovili, kako pomembni so odnosi?
Nekateri so, večina pa ne.
Kako ste vi sprejeli situacijo?
Zelo težko, ker nisem človek telefona in računalnika. Sem imela kar nekaj kriz. Na srečo imam psa, da sem imela nekaj socialnih stikov vsaj na sprehodih. Moram priznati, da sem bila na začetku malo izgubljena, a mi je bilo fino, ker sem iz norega tempa naenkrat dobila čas zase. A sem zelo hitro ugotovila, da je moje življenje tako zelo prežeto z mojim poklicem, da nimam hobijev, ker nimam časa – razen da imam eno gredico za vrtnarjenje.
Ste potem našli kakšen nov hobi?
Ne. Na koncu sem se spraševala, kako je mogoče, da nimam nobenega časa, čeprav nimam predstav. (smeh)
Imeli pa ste najlepši vrtiček daleč naokoli?
To pa! (smeh)
Kako se sprostite, ko ste pod večjim stresom?
S pomočjo narave. Sprehod s psom je moj filter. Izjemno rada imam Piran, tako da sem veliko tam. In knjige – veliko berem.
Še vedno vas povezujemo s Srečo na vrvici.
Res je, ne vem, zakaj. Saj zdaj sem kar vesela, če me še kdo prepozna, prej pa sem bila precej užaljena – vsi me sprašujejo za to otroško vlogo, jaz pa že desetletja delam kot profesionalna igralka. A to je bil res uspešen film. In še zdaj v Sloveniji skoraj ni otroka, ki ga ne bi videl. Vloga Milene je bila očitno tako simpatična, da so si jo zapomnili. Bi mi bilo ljubše, če bi bila katera poznejša vloga tako uspešna, a tudi za to izkušnjo sem vesela in hvaležna.
Serija Ena žlahtna štorija pa je bila vaša vrnitev?
V bistvu ja. Po dolgih letih me je nekdo spet našel. Ko se je rodil sin, sem težko delala še kaj zraven gledališča, nato je nastopila kriza slovenskega filma, potem pa sem bila že v letih, ko ni veliko vlog, zato sem bila vabila k Štoriji zelo vesela.
Zdaj smo v še hujši krizi slovenskega filma kot takrat. Kaj mislite o tem?
Upam, da se stvari čim prej spremenijo in da so mladi dovolj trmasti, da bodo do takrat nekako vztrajali pri delu, da ostanejo v kondiciji. Kar se dogaja zdaj, je nedopustno! O politiki nerada govorim, a moram reči, da se sprašujem, zakaj se ta vlada tako zelo boji kulture in umetnosti. Ne razumem. Dvomim, da gre za denar, ker je kultura tako majhen proračunski uporabnik, da se ne bi poznalo, pa če vse zaprejo.
