Poskušala sem se poglobiti vanjo in jo res slišati. Potem pa sem ugotovila, da bom svojo oceno težko spravila skozi sito, na katerem so se nabrali živahni, večinoma negativni komentarji o skladbi, pa tudi izvajalki. A konec koncev moja ocena, mnenje o njej niti ni pomembno. Kar želim povedati, je nekje drugje.
Ko v življenju človek potrebuje novo, drugačno perspektivo, kaj stori? Si »izposodi« oči nekoga drugega. Nekoga zunanjega, neobremenjenega. Kje to iskati? Najlažje verjetno zunaj naših meja. Začela sem brskati po tujih spletnih straneh in iskati odzive na Anino pesem pri Neslovencih. Ugotovitve? Tujina v glavnem vzdihuje za njenim glasom in interpretacijo, za skladbo morda malo manj. A če potegnemo črto, Amen in njegova izvajalka nista ostala neopažena. »Ta glas, ta tehnika, noro!« ali pa »To bo gotovo uvrstitev med top pet ...« in tako dalje.
V grobem so bili odzivi dobri, nekaj je bilo medlih, češ, pesem ni nič posebnega, ali »že slišano«, hudih kritik pa bolj malo. V lastni državi pa je bilo drugače. Odziv večine Slovencev na Amen je bil precej odklonilen. Potem s(m)o se, ko s(m)o pesem poslušali še nekajkrat, nekateri zanjo ogreli, drugi ne. To je v redu. Ni stvari, ki bi bila všeč vsem.
Ampak zdaj nazaj k drugi perspektivi. Posebno zanimiv je youtube, na katerem boste, če vtipkate Ana Soklič, Amen, reaction (reaction je angleški izraz za reakcijo, odziv), našli kar nekaj posnetkov, v katerih avtorji navdušeno skovikajo ob skladbi, predvsem pa ob njeni interpretaciji. Med najbolj zanimivimi je odziv neke priljubljene učiteljice solopetja iz Britanije, ki je zanjo izbrala same presežnike. »Kakšna globina glasu! Uau! Pa to je impresivno. Zame je to eden najboljših vokalov letošnje Evrovizije,« je samo nekaj njenih pohval.
Po prvih, ne preveč navdušenih občutkih ob skladbi, ko je ta izšla, sem sama pesem v torek, na predfinalnem izboru, doživela čisto drugače. Anin nastop, njena interpretacija sta bila res dobra, kar je opazila vsa Evropa, pa še kaj dlje. Na koncu sem ji zaploskala. Bravo, sem si mislila. Ne glede na to, ali mi je pesem všeč ali ne, bravo – že zato, ker zastopati državo, ki te bo znala bolj popljuvati kot kaj drugega, je … težko.
»Ta obleka je za k obhajilu«, »Kje je zdaj njen Jezus, da bi ji pomagal do finala?«, »Popolna katastrofa, naj raje za vedno utihne«, »Kaj je to na odru, moški ali ženska?« in še sto strani drugih ogabnih komentarjev na pesem in celo Ano je mogoče prebrati na slovenskih novičarskih spletnih straneh.
Kar želim povedati tokrat, je, da vam ne pravim, da ne smete imeti svojega mnenja o pesmi Ane Soklič ali celo o njej. Imejte ga. In lahko ga tudi poveste. Vendar ali lahko malo bolj kulturno? Ker nekaj je mnenje skozi kritiko in pohvalo, nekaj pa napad, sovražni govor. In slednjega ste ji namenili ogromno.
Da smo Ani Soklič Slovenci na rame obesili težek nahrbtnik, je bilo jasno po njenem nastopu, ko se je že vedelo, da ni v finalu, in je spregovorila o svojih občutkih. »Se je zgodilo, kot se je. Kaj naj rečem, jaz stojim za svojo skladbo. Še naprej bom ustvarjala glasbo, ki jo čutim, in upam, da bo ob meni ostal še kdo od vas,« je dejala.
A niste malo žalostni, ko to slišite? A se njene besede ne slišijo skoraj kot nekakšen zagovor, morda celo opravičilo? Nočem, da se pevka komurkoli opravičuje! Bila je izbrana, svojo nalogo je izpeljala korektno, profesionalno. Mi pa smo (do nje) pogrnili na celi črti.
polona.krusec@svet24.si
