Nisem eden tistih, ki Evrovizijo čakajo vse leto ali še več in imajo ta večer rezerviran že leto vnaprej. Da, veliko mojih prijateljic in prijateljev preprosto živi za Evrovizijo. Tematske zabave, ocenjevanje, predpriprava, poslušanje in analiziranje vseh skladb vnaprej. Ne, hvala! Super, če imajo čas, jaz se s tem ne ukvarjam. Tudi letos sem, roko na srce, malo pozabil na prvi polfinale, v katerem je nastopila Ana Soklič, saj sem bil pred tem na plesnem treningu s koreografinjo Mojco Horvat. Pa vendar sem še pravi čas prišel domov in na družbenih omrežjih dobil opomnik, da je »veliki dan« za Slovenijo. Super, pa sem gledal! Fantastična Ana je svojo nalogo opravila z odliko, njenemu glasu res ni mogoče oporekati, nastop je bil brezhiben in ji namenjam stoječe ovacije. Če sem iskren, mi je pesem od Eme do danes postala pošteno všečna. Ni nam uspelo priti v finalni šov, kar lahko – glede na naslov in refren naše pesmi – razumemo tudi, da nas bog ni uslišal. (smeh) Šalo na stran! V zadnjih letih sem imel to »notranjo čast«, da sem vedno napovedal zmagovalno pesem. Letos sem to začutil pri Malti. Mnogi mi oporekajo, vseeno pa ne upajo staviti z mano glede zmagovalke. Pa vaša favoritinja? Katera država vas je najbolj prepričala?!
Vseeno pa finale Evrovizije vsako leto gledam v družbi prijateljev, ob jedači in pijači ter ... obveznem opravljanju in kritiziranju. (smeh)
Osebni arhiv
