Mineva 20 let od vašega energičnega nastopa na Evroviziji. Kako se danes spominjate tega dogodka?
Lepe spomine imam na celo leto 2001. Zmaga na Emi, priprave na evrovizijski nastop ... bilo je naporno, a tudi »sladko«! Čeprav je tega že dvajset let, vsako leto znova v času Evrovizije podoživljam svoj nastop na Danskem in kar ne morem verjeti, da je bilo to toliko let nazaj.
Takrat še ni bilo polfinalnih večerov, ampak je bil samo en večer. Bilo je noro! Glede na to, da smo veljali celo za favorite, je bilo v tistem tednu seveda tudi mnogo intervjujev, pa fotografiranja in podpisovanja avtogram kartic, druženj s predstavniki drugih držav, vaje, novinarske konference, skratka, zeloooo pestro! Sam nastop pa, hm, traja tri minute. Komaj prideš na oder, moraš že dol. (smeh) Ko sem odpela, sem bila polna adrenalina in takrat sem rekla: »Jaz bi šeeee!«
Najbolj se spominjam čakanja na odru, tistih nekaj sekund med napovedjo skladbe. Srce mi je noro razbijalo, spomnim se pogleda na Parken Stadium in 35-tisočglavo evforično množico pod odrom. Ta prizor mi bo za vedno ostal v spominu. Pred samim finalom je bilo veliko vaj, tako da sem nastop »oddelala« rutinsko; slišala sem vzklike občinstva, medtem ko sta me plesalca Gregor Luštek in Sebastjan Starič dvignila v zrak med klavirskim solom Urše Vlašič in Lucienne Lončina, potem pa še zaključek pesmi in – pa, pa! Hahaha ...
Dosegli ste najboljšo slovensko uvrstitev do zdaj, sedmo mesto, enako je dosegla Darja Švajger. Včeraj je na evrovizijskem odru zapela naša letošnja predstavnica, kaj ji svetujete?
Vsi se strinjamo, da je Ana Soklič vrhunska izvajalka. Ima veliko odrskih in pevskih izkušenj. Skladba je sicer balada, ampak ima »naboj«. Najbolj pomembno je, da je sama pomirjena, da je dala svoj maksimum in je s svojim nastopom zadovoljna.
Predvsem pa apeliram na Slovence, naj jo po prihodu iz Rotterdama sprejmemo kot zmagovalko, ne glede na rezultat. Saj iz lastnih izkušenj vem, koliko grenko-sladkih trenutkov je za njo in koliko truda in energije je vložila v ta projekt, ki se vleče že od lani.
Povejte, iz prve roke: je Evrovizija res »kuhinja«, kot pravijo? Ste imeli takšen občutek, ko ste bili del tega velikega dogodka, doma in v Københavnu?
Jaz se s tem res nisem ukvarjala. Ni bilo časa za to. Poleg tega, da smo se uvrstili na sedmo mesto, ki je za tako majhno državo, kot je Slovenija, več kot odlično. Zdaj lahko malce špekuliram in rečem: če bi bila Slovenija večja, bogatejša država in če bi bil interes, pa če bi bolj lobirali ... Če, če ... Vsekakor se dogaja vse to. Nekatere države v ta projekt vložijo res ogromno denarja, a na koncu zmaga samo eden. Tako pač je!
Ste sicer ljubiteljica Evrovizije, jo spremljate vsako leto? Katera je vaša najljubša evrovizijska skladba vseh časov?
Zadnje čase spremljam Evrovizijo bolj površno. Če hočeš vse preposlušati, si moraš za to vzeti kar veliko časa. Tako zagreta pa nisem več. Ja, spomnim pa svojih otroških let, ko res nisem zamudila Evrovizije, in tako sem imela vsako leto kakšno novo evrovizijsko pesem na repertoarju.
Pred desetimi leti sem imela s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Cankarjevem domu koncert, kjer sem prepevala same evrovizijske pesmi. Izbor sem naredila sama in takrat sem si dala duška ter odpela praktično vse pesmi, ki so mi najbolj pri srcu. Težko bi izbrala samo eno. V zadnjem obdobju sta mojo pozornost pritegnila dva zmagovalca, in sicer Loreen z Euphorio in Salvador Sobral s pesmijo Amar Pelos Dois. Vsaka ima nekaj, Euphoria ima energijo, druga pa čustveni naboj. Ko sem jo slišala, ravno sem se peljala v avtu, sem dobila kurjo polt in kar solze so mi tekle po licih. Pa nisem poznala njegove zgodbe, niti besedila nisem razumela. In to je čar pesmi! Da se te dotakne, da v tebi nekaj prebudi. Ne glede na jezik.
