TV-voditeljica ste že okoli 15 let, kajne? Kaj se je v tem času na televiziji najbolj spremenilo?
Precej! Na začetku moje televizijske poti resničnostni šovi še niso obstajali. Vsaj v Sloveniji ne. Ko so prvi prišli k nam, vem, da je bilo vsakemu profesionalnemu TV-voditelju kar malce nerodno, če si je ime »umazal« s tem. A zelo kmalu so se tako uveljavili, da če nisi hotel voditi resničnostnih šovov, te pač ni bilo. Saj drugih šovov kar naenkrat ni več bilo. Zdaj pa se zdi, kot da so resničnostni šovi rahlo v zatonu. No, vsaj tisti klasični. Mene resničnostni šov kot tak sploh več ne moti, dokler upravičeno nosi naziv »resničnostni«. Torej, da je gledalec priča nekakšni realnosti, ki je odraz človeškega duha, in scenarij ni spisan vnaprej. Da je pristno oziroma avtentično.
Vaš humor je pogosto ciničen, ste odkritosrčni in iskreni, neposredni, kar smo še posebno opazili v šovih. Ste imeli zaradi tega kdaj težave – saj veste, zaradi miselnosti, da bi lepa punca morala biti prijazna in tiho?
Kaj pa vem. Še vedno ne vem, zakaj se toliko ljudi vznemiri, če samo na glas poveš, kar vsi v nekem prostoru mislimo. Meni je to posebna strast. Poleg tega se mi zdi strašno zabavno, kako je v tretjem tisočletju, v neki »kao« srednjeevropski državi še zmeraj toliko stvari tabu. Vemo, katere teme so to, in povem vam, da mi je marsikdo namignil, češ, ali je res treba omenjati te teme. Takrat jih samo vprašam, zakaj pa ne. Saj se samo pogovarjamo, malce za hec, malce zares. Sicer pa, da boste vedeli, direkten jezik ne izključuje prijaznosti. Bolj prijaznega človeka, kot sem jaz, boste težko našli. Ko pa se vklopijo kamere in sem nekje pravzaprav plačana, da nekaj pokomentiram, pač to vzamem kot službo. Kot v gimnaziji, ko smo morali napisati spis, in ga pišeš tistih petinštirideset minut. Tako jaz, ko na kameri sveti rdeča lučka, neko stvar analiziram do podrobnosti in seveda, saj smo vendar na televiziji, marsikaj malce zašpilim, da je bolj sočno. Če ne zaradi drugega, zato, da se bodo ljudje imeli naslednji dan ob kavici o čem pogovarjati. (smeh).
Danes vas gledamo v oddaji Pri Črnem Petru, ki je podobna oddaji z vaših začetkov, Na zdravje! Ste se želeli vrniti v takšen žanr oddaje?
Lepo, da ste omenili oddajo Na zdravje. Veste, kaj vse je ta oddaja spodbudila oziroma povzročila, sem se začela zavedati šele kasneje. Ko je čas pokazal svoje in ko so se stvari malce postavile na svoje mesto. Prinesla je nek nov zanos v slovenski domači glasbi in tudi v načinu vodenja tovrstnih oddaj, ki je bil znatno bolj sproščen, hkrati pa je bila oddaja neverjetno poučna in informativna, saj je bil velik poudarek na slovenski etnologiji. Oddaja Pri Črnem Petru je bolj namenjena sprostitvi in zabavi, torej glasba in igrani program. Meni ustreza oboje, je pa res, da se moramo tako ustvarjalci kot gledalci privaditi na nove razmere, v katerih je Črni Peter postal nekako igrana serija oziroma nadaljevanka. V koronskih časih, ko vladajo posebne razmere, je to edini način, da se oddaja lahko ohrani, saj trenutno ne moremo vključevati publike in delati televizijske veselice.
Vam je »domača«, zabavna in narodnozabavna glasba sicer od nekdaj blizu? Ste odraščali ob takšni glasbi ali ste se jo naučili vzljubiti?
Veste, mene je v prvi vrsti že kot otroka in kasneje študentko novinarstva zanimalo ustvarjanje televizijskega programa. Oče je bil časopisni novinar in tudi svojo pot sem videla nekako bolj v pisanju reportaž, morda celo branju poročil. Po treh letih študentskega dela na Valu 202 in pol leta v slovenski redakciji BBC je vse kazalo, da bo šlo v to smer. Potem pa me je z vstopom v Radio Ga Ga in vodenjem turistične oddaje ter nato dokončno z oddajo Na zdravje življenje odpeljalo čisto v drugo smer. Svet televizijske zabave! In tako je tudi narodnozabavna glasba prišla v moje življenje precej pozno, torej šele z oddajo Na zdravje. A nekaj je bilo v njej, da me je pritegnilo, in ne predstavljam si, da bi lahko ob taki glasbi čutila kakršenkoli odpor. Preprosto sem jo vzljubila in sem hvaležna, da je našla pot v moje srce. Ta glasba se mi zdi ustvarjena za to, da poboža srce. Mar ni to tako ali tako v osnovi smisel glasbe?
