V devetdesetih letih je bil Igor E. Bergant med najvidnejšimi športnimi komentatorji. Pred natanko desetimi leti je prestopil v informativni program na TV Slovenija, kjer je še danes eden od voditeljev Odmevov. Čeprav je v tem poklicu, kot pravi, že zelo dolgo, ga do upokojitve čaka še kar nekaj časa, na poti do tja pa bo uresničil veliko idej.
Vas še kdaj zamika v svet športa?
Ne, glede na to, da sem športne dogodke komentiral 20 let, od 1990 do 2010, je to bilo kar dovolj časa. Za gledalke in gledalce morda celo preveč.
Ko že govoriva o komentiranju, ali se vam zdi, da se je način podajanja informacij spremenil? Danes so namreč tu še družbena omrežja, ki jih včasih ni bilo ...
Seveda, po eni strani so ta omrežja dober vir dodatnih informacij za občinstvo in gledalce, poleg tega pa se jih da kar dobro vključevati tudi v televizijske prenose. So pa vsa ta omrežja samo nadaljevanje velikega preobrata, ki ga je prinesla množična uporaba svetovnega spleta. Ko sem začenjal kot športni poročevalec na televiziji, sem veliko truda moral vlagati v zbiranje informacij, ki jih gledalci niso imeli. In jih, po domače rečeno, prepričati tudi tako. Čez nekaj let je že bilo obratno – gledalci, predvsem največji športni navdušenci, so prek interneta dobili dostop do neusahljivega vira informacij. Mnogo gledalk in gledalcev je zdaj precej bolje informiranih od športnih komentatorjev, ki spremljajo tudi številne druge športe in se težko osredotočajo samo na enega. Današnji televizijski reporterji morajo predvsem dobro razumeti, katere informacije so verodostojne in relevantne, ter jih morajo znati »prodati« v pravem trenutku. To pa je seveda zelo težko. V posebej težkem položaju so tiste kolegice in kolegi, ki delajo na športnih kanalih. Imajo veliko prenosov, na katere se preprosto nimajo časa dovolj dobro pripraviti. To se žal pogosto tudi sliši. Z njimi včasih prav sočustvujem.
Če me spomin ne vara, letos mineva deset let, odkar ste prestopili v informativni program. To je bil takrat kar velik in odmeven prestop, kajne?
Drži, da je konec marca minilo deset let od prvih Odmevov, ki sem jih vodil. Ne vem, ali je šlo za kak odmeven prestop, v tujini je kaj takega precej bolj običajno kot pri nas. Poklic je isti, profesionalna merila tudi, izkušnje iz športnega novinarstva, zlasti zaradi njegove dinamike in neposrednosti, pa so mi prišle zelo prav.
Kaj je bil razlog za to odločitev?
Nov poklicni izziv, ki je bil tudi plod dolgoletne želje in interesa po širšem spremljanju dogajanja. Ob športu me je vedno zanimalo tudi še kaj več. Rasel sem v večkulturni, čezmejni družini, mnogi naši družinski prijatelji so bili izvrstni novinarji z različnih področij iz različnih držav. Poleg očeta je bil moj vzornik zunanjepolitični novinar Dela Andrej Novak. Rasel pa sem tudi ob avstrijski televiziji ORF, kjer mi je bilo najbolj všeč novinarsko-voditeljsko delo Roberta Hochnerja, nekoč voditelja podobne oddaje, kot so pri nas Odmevi. Najboljši očetov prijatelj je bil sijajni finski novinar Matti Salmenkylä, tesno pa je sodeloval tudi s Frankom Taylorjem, enim izmed najbolj cenjenih nogometnih publicistov v Angliji. Žal so vsi omenjeni že dolgo pokojni. Se jih pa tudi ob svojem delu lahko vsak dan spomnim.
Kako zelo se razlikuje podajanje informacij, če primerjava športni in informativni program?
Kakšne velike razlike ni, je pa seveda delo v informativnem programu nekoliko zahtevnejše, ker se je treba pripraviti na teme z različnih področij. A prav v tem je tudi vsaj zame največji izziv.
»Sodobno slovensko družbo, pa to ne velja samo za nas, žal prizadeva pomanjkanje dostojnosti, olike, spoštovanja pravil lepega vedenja v komuniciranju, tudi v javnih razpravah o najpomembnejših stvareh.«
Ko takole spremljam tuje informativne programe, sploh CNN, so precej pompozni v podajanju informacij. Je/bo kdaj kaj takega možno tudi pri nas ali preprosto nismo vajeni tega?
Res je, da se tudi v informativnih programih kažejo takšni trendi, v ZDA in v Evropi ter še kje. Populizem je žal v razmahu tudi v novinarstvu, ne le v politiki. Bi pa rekel, da imamo tudi v Sloveniji, vključno s TV Slovenija, že dolgo nekatere informativne oddaje, v katerih se kaže omenjena in pretirana »pompoznost«. Razumem, da morajo tudi v informativnem programu sobivati različni formati, se mi pa zdi, da bi morali biti vsaj na javni televiziji nekoliko bolj zadržani in spodobni, že zato, ker je spodobnosti drugje vse manj. Sodobno slovensko družbo, pa to ne velja samo za nas, žal prizadeva pomanjkanje dostojnosti, olike, spoštovanja pravil lepega vedenja v komuniciranju, tudi v javnih razpravah o najpomembnejših stvareh. Preveč je praznega kričanja in govoričenja ter vse manj resničnega pogovarjanja. Olika ni sama sebi namen – je okvir, ki omogoča konstruktivno izmenjavo različnih mnenj. To primerjam s posodo, v katero vlivaš vodo: če posoda – se pravi pravila vedenja – je, potem se voda kot prispodoba vsebine med mešanjem ohrani. Če pa jo zliješ po tleh, se hitro porazgubi in ponikne. Prazna posoda seveda tudi nima nobenega smisla. Prav javna televizija je – v vsej histeriji okoli nje – tisto pravo mesto za takšne smiselne pogovore. Kolegice in kolegi na Radiu Slovenija so tu korak pred nami. V dobrem, seveda ...
Pri svojem delu ste se precej ukvarjali s statistiko, kar vas je naredilo še bolj priljubljenega, saj ste ob tem gledalcu dali nekaj več, mar ne?!
Tudi za statistiko velja nekaj podobnega – ne more biti sama sebi namen, temveč lahko ob primernem znanju in strokovni interpretaciji odpira možnost osvetlive zanimivih, morda komu skritih, vidikov nekega družbenega pojava. Že kot otrok sem moj prvi računalnik, ZX Spectrum, uporabljal za programiranje in obdelavo nogometnih rezultatov. To je bilo zame zelo pomembno pri razvoju lastnih novinarskih pristopov. Razvoj na tem področju je bil zelo hiter, pozneje sem postal hvaležen uporabnik precej bolj razvejanih statističnih virov, za programiranje pa mi je preprosto zmanjkalo časa. Vesel sem tudi, da se je na tem področju uveljavilo kar precej kolegov, na športnem področju predvsem Slavko Jerič iz našega spletnega uredništva na RTV Slovenija. V zadnjem času se poskušam samoizobraževati na področju podatkovnega novinarstva, ki postaja pomembna osnova za preiskovalno poročanje. To je vsekakor področje, ki me zelo zanima.
Ko že govoriva o športu in glede na to, da ste pokrivali olimpijske igre, kaj menite, kakšne nas čakajo letos v Tokiu?
Vsekakor nenavadne brez gledalcev in z enoletno zamudo. Žal smo se televizijskega športa brez občinstva kar navadili. Upam, da bo že prihodnje leto ob zimskih igrah v Pekingu drugače.
Kaj pa najraje počnete v prostem času?
Ukvarjam se s športom, veliko berem, lani sem se lotil tudi novega konjička: občasno kaj skuham, še raje pa kaj sladkega spečem ... Nazaj h koreninam, bi rekel, se pravi nekakšna kombinacija avstrijskega, skandinavskega in francoskega slaščičarstva. Še vedno pa veliko spremljam nogomet, zlasti angleškega.
Je še kakšna neuresničena želja, kar se tiče televizije?
Neuresničljivih želja na televiziji v bistvu nimam, čeprav pa bi z veseljem delal še kaj. Že nekaj časa načrtujem pripravo kratkih nekajminutnih razlagalnih oddaj, s katerimi bi poljudno predstavil različne svetovne probleme in fenomene, ki vplivajo tudi na naša življenja, jih pa veliko ljudi ne pozna ali razume najbolje. Recimo, zakaj je vprašanje odnosa med Izraelom in okoliškimi državami tako zapleteno, zakaj na Afriki kljub vsem težavam sloni prihodnost človeštva, in še na stotine drugih vprašanj, ki jih v medijih obravnavamo le občasno in zelo pavšalno. Enako velja tudi za predstavljanje »slovenskih« problemov in posebnosti v tujini, v nemščini in angleščini ... Tudi ti postajajo vse bolj zanimivi in tujemu nepoznavalcu težje razumljivi.
Če greva za konec nazaj v zgodovino, ne moreva mimo olimpijskih iger v Sarajevu, kjer ste bili vpeti v medijsko središče. Verjetno lepi spomini na drugačne čase?
Da, leta 1984 sem med zimskimi olimpijskimi igrami v Sarajevu delal v mednarodnem medijskem središču, saj so tam potrebovali mlade novinarje z znanjem angleščine, francoščine in nemščine za pomoč poročevalcem z vsega sveta. To je bila izvrstna izkušnja, pozneje tistega leta pa sem – ob poletnih igrah v Los Angelesu – začel delati tudi v športnem programu TV Slovenija. To samo pomeni, da sem res že zelo dolgo v tem poklicu. Ampak do upokojitve me čaka še kar nekaj časa, na poti do tja pa me spremlja še veliko idej. Samo da bo dovolj zdravja.
