Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov še vedno veliko dela. Koronski časi so ga ustavili in usmerili k pisanju avtobiografije, katere izseke ekskluzivno objavljamo v reviji VKLOP/STOP. V njej je veliko anekdot iz zasebnega in odrskega življenja. »Knjigo pišem, ker sem ob prebiranju biografij začutil, da kolegi pišejo predvsem žalostne zgodbe iz krize našega teatra, jaz pa bi želel povedati tudi kaj zabavnega.«
Generacije ga poznajo kot Pipija in Melkijada, malega in velikega pujsa, ki sta na koncu risanke vedno odpujsala domov. Ta lika sta številnim polepšala otroštvo, ampak Jurij rad pove, da ne bi rad ostal v spominu samo kot Pipi ali pa Melkijad, »saj sem se v Dramo zapisal predvsem kot začetnik dveh gledališč: Male drame in Levega odra«.
Vaše korenine, podobno kot boljše risanke, izvirajo iz Češke.
Starša sta bila Čeha, ampak sam se imam za Ljubljančana. Oče je kot gospodarski emigrant prispel iz Moravske leta 1927, mama pa za njim. Slovenija se je industrializirala, oče je bil pletilec in je kot mnogo Čehov prišel pomagat industrializaciji Slovenije. Ves čas sem živel v Ljubljani in štejem se za enega tistih avtohtonih Ljubljančanov, ki že počasi izumirajo. Doma smo govorili češko, Slovenec sem postajal tako, da sem vztrajno odgovarjal v slovenščini, kar so mi starši kar malo zamerili.
Kako ste našli svoj poklic oziroma je on našel vas?
Kot otrok sem bil nekako poseben. Nešporten tip. Raje sem bral kot hodil. Ko mi je bilo šest let, so določili, da bom v češčini pozdravil češke Sokole iz Prage. Ko so mi na ljubljanskem kolodvoru pomolili mikrofon pod nos, da je moj ozvočeni glas zagrmel po cesti, sem se tako prestrašil, da sem pozabil besedilo in planil v z mikrofonom ozvočen jok. To je bila moj prvi gledališki nastop in od takrat imam pred vsakim nastopom tremo. Da sem bil nadarjen, se je kmalu pokazalo. Včlanil sem se v amatersko igralsko skupino v Mostah, s katero smo se udeleževali tudi tekmovanj v Šentjakobskem gledališču. Tam sta me oče in mama tudi prvič in zadnjič videla igrati v vlogi policijskega zasliševalca, za katero sem bil nagrajen. Doma so nasprotovali temu, da grem med »schauspielerje« in vpisali so me na trgovsko akademijo, ki sem jo tudi z diplomo končal. Poklic igralca je bil sicer spoštovan, ampak negotov. Ko ni bilo denarja v gledališki blagajni, so igralci plače – sicer dobre – prejemali tudi v poštnih znamkah. Moj oče je bil pletilni mojster v tovarni nogavic pri Hribarju in želel je, da bi v pletilstvu delal tudi jaz. Svoj prvi denar sem zaslužil na radiu kot obračalec plošč, manipulant v programu, današnji didžej, kar je potekalo v živo, in se vzporedno, na skrivaj vpisal na igralsko akademijo. Šele v drugem letniku sem to povedal doma. Dve leti zapored sem bil ob petih zjutraj v službi, potem pa na akademijo. Najraje sem imel predavanja pri prof. Brenku, v sklopu katerih nas je peljal v kino Sloga. Tam sem se fino naspal.
Štirideset let ste bili zaposleni v ljubljanski Drami, kjer ste ustvarili več kot 150 vlog. Je to bil vaš drugi dom?
Mislim, da Drama naši generaciji nikoli ni bila dom. Preveč smo spoštovali starejše igralske legende, ki niso v gledališču nikoli ustvarjale domačnostne atmosfere. Tudi če je Polonca Juvanova v obrekovalnici na rešoju kuhala klobase, je bilo med igralci po navadi vse na vikanje. Gospoda Levarja, ki je imel, čeprav včasih v znamkah, 7.000 dinarjev mesečne plače, ki je bila enaka plači direktorja velikega podjetja, ali gospe Marije Vere, ki se je na vaje in na predstave iz svoje vile pod Rožnikom vozila s svojim avtom in šoferjem Hermanom, skorajda na moreš tikati, kajne?
Na katere vloge ste najbolj ponosni?
Takih, nosilnih, velikih vlog je samo nekaj. Gotovo je to Kreon v Smoletovi Antigoni, ki smo jo uprizorili na Odru 57, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Wolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju. Govorim o vlogah, ki so spremenile mene in nekatere tudi vplivale na kolege in posredno na način igre v ljubljanski Drami. Iz vloge Kreona sem iz nekakšnega notranjega protesta ustvaril zanimivo vlogo: odpovedal sem se pogosti gestikulaciji, medmetom, kašljanju, smehcem, govoril sem čisto besedilo in poskušal vzpostaviti razumski teater. Ta novi način je presegel takratni »žlahtni realizem« in poljubno razpoloženjsko igro.
Pri Virginiji Wolf sva z Dušo Počkaj načela filmsko, psihološko igro. Takrat režija ni imela te vloge, kot jo ima danes. Prav gotovo je predvsem sledila zgodbi in dramatiku. Za vsako črto v besedilu so se borili igralec, dramaturg in režiser. Danes je režija drugačna. Režiser ima proste roke, da originalno besedilo v napisani igri lahko osmisli po svoje. Če je končni rezultat enakovreden dramatikovi zamisli ali pa je to samo priredba originala, je stvar gledalčeve presoje.
Ko že govorim o vlogah, bi nujno moral omeniti vlogo Komisarja v Aferi Primoža Kozaka, ki je vtiral pot političnemu gledališču. Potem pa so še komedije. Komične vloge sem dobesedno živel. V teh vlogah me je bilo na odru, z dobrim partnerjem, težko presenetiti.
Bili ste prvi jugoslovanski goli igralec, »goli glumac«.
Danes je slačenje v gledališču skoraj pogoj. Ni več problem, če rečejo igralcu ali igralki, naj se sleče. Seveda če to zahteva igra ali scenarij. Človeško golo telo je za igralca lahko tudi kostum. V začetkih slovenskega filma so bile take zahteve posebej honorirane. Tudi padec v reko, jahanje konja, posebna frizura, britje brkov ...
Ampak leta 1968 je bila golota na odru pogumno dejanje. Dobra igralka Drame je zaradi tega, ker se ni hotela pokazati v kopalkah, ostala brez službe! Bil sem prvi jugoslovanski slečeni igralec. »Goli glumac«. Tudi zame to ni bilo preprosto. Goloto sem treniral tako, da sem 29. novembra, ko so bili državni prazniki, pred čistilko in vratarjem, medtem ko je bilo gledališče zaradi praznikov zaprto, hodil slečen po gledališču. Tako sem premagal sram, ki je v vsakem normalnem človeku, če ni nudist. Igro Arhitekt in asirski cesar, kjer se je to dogajalo, so pri nabiti dvorani po 27. predstavi umaknili z repertoarja Male drame!
Zaradi zavisti?
Ne, iz meni neznanih razlogov. Vprašaj koga, kako je bilo davnega leta 1968, če je še živ.
Kako so vas sprejemali kritiki?
Bil sem nekakšen podprvak Drame. Dejstvo pa je, da s talentom lahko prideš pri nas le do določene stopnje, za kaj več pa moraš biti nominiran, za to pa potrebuješ tudi drugačno podporo. Zlasti pri nagradah, ki so povezane z denarjem. Takih jaz nimam.
V anekdotah, ki jih objavljate in zapisujete v nastajajočo avtobiografijo, smo spoznali, da je vaše življenje prepredeno s humorjem. Mislite, da je to tudi recept za dolgo življenje?
Recepti za dolgo, srečno in zadovoljno življenje so samo še v pravljicah. Tam so skriti v votlini drevesa, ki raste na obali dežele NIJE. Ta votlina je dostopna samo enkrat na leto, na kresno noč, ko na desni veji drevesa, levi list zamiga. Daljše življenje doživijo lahko samo tisti ljudje, ki so dolgo na svetu.
Pri svojem delu ste srečali tudi svojo življenjsko sopotnico operno primadono Mileno Morača. Kako ste svojo poklicno pot krmarili z zasebnim življenjem?
V prijaznem Mariboru sem v času, ko sem bil »na prostovoljni svobodi«, režiral Lizistrato. Operno parodijo na Aristofanovo komedijo, ki jo je uglasbil Darijan Božič, v kateri je Milena pela. Med nama je začela teči elektrika, ki se ji nisva mogla upreti do danes. Očitno sva dobro ozemljena, ker jo še čutiva. Poročila sva se po dolgih zapletih, ki so nastali v mojih poznih letih. Civilno in cerkveno.
Gene imate dobre, vaša mama je dočakala 96 let.
Mame so po navadi nekaj posebnega. Moja je še pri 94 letih na lestvi češnje obirala.
Kaj je tisto glavno sporočilo, ki ga nosi življenje? Živite po kakšnem načelu?
Misliti naprej, samo naprej. Včasih se po telefonu slišim s prijatelji, ki me sprašujejo, ali se še spomnim, kako je bilo takrat in takrat ... Temu pravi moja Milena govorjenje v rikverc. Prav zdaj, v tej čudni letošnji kovidni situaciji, ožemam možgane in se pripravljam napisati nekaj po svoje in za svoje najbližje, ki jim ne bo škodovalo, če bodo bolje spoznali tudi tisti precejšnji del mene, ki ga je gledališče ukradlo vam, kar me je oblikovalo, da sem, kar sem ... Hana, misliš, da je vredno? No, kar sprašuj.
