Začela je ustvarjati prav posebne slike, upodobitve zvoka. Da jih je predstavila kupcem, se je morala naučiti še marketinga, spletnega trženja, uporabe družbenih omrežij. Obenem si je izpolnila veliko željo, naredila izpit za motor in si ga kupila. V teh lepih pomladnih dneh jo boste samo ali z izvoljencem Matevžem Šaleharjem Hamom videli z njim po vsej Sloveniji. Ambiciozna Tara pa ima še večje poslovne in potovalne apetite.
Zapiramo
»Nazadnje sem stala pred kamerami točno osmega marca pred enim letom. Vodila sem težko pričakovano prvo oddajo šova Zvezde plešejo, za katero sem potrebovala kar nekaj časa – tri sezone – da sem kljub zajetni voditeljski kilometrini našla dobro sinergijo med plesalci, občinstvom in menoj. Štiri dni pozneje sem vodila še Pop in, tam sem nadomeščala Oto Roš med porodniškim dopustom. Mimogrede sem pogledala tablo z razporedom oddaj in na njej je pisalo, da Zvezde plešejo in še kopica drugih oddaj, ki smo jih ravno začeli ustvarjati, odpade. To sem morala sporočiti gledalcem. Roke so se mi tresle, pa malo tudi glas. A sem vseeno izpeljala, kot je bilo treba. Takrat se nam še sanjalo ni, kako se nam bo zaradi korone spremenilo življenje. Čez noč sem ostala brez glavnega vira preživetja,« se spominja. In ker je že vse življenje svobodnjakinja, vajena delati od projekta do projekta, z vmesnimi premori in zavedanjem, da te enkrat angažirajo, drugič pač ne, je to sprejela precej pragmatično.
Od začetka
»Prve dneve sem z velikim zanosom divjala okoli hiše s čopiči, gradbenim materialom, keramičnimi ploščicami in drugim. Barvala sem vse možne ograje, polagala ploščice in uredila prostor za piknike. Vreme je bilo prekrasno, kot nalašč za čiščenje, obnovo in popoln 'reset'. To sem potrebovala, saj prej dolgo nisem imela časa za to, hitela sem iz enega projekta v drugega,« pripoveduje. Za preživetje je ni preveč skrbelo, saj se je naučila, da je dobro imeti nekaj finančne zaloge za težke čase. Kmalu pa se je pokazalo, da bo morala televizijsko delo opustiti za daljši čas. Ko si je za silo oddahnila, je začela razmišljati, kaj še zna početi, da bo kaj zaslužila. Tu sta ji prišli prav samostojnost in iznajdljivost, ki ji ju je vcepila mama. V otroštvu ji je šlo sicer na živce, ko je od nje zahtevala, da mora znati napolniti hladilnik, skuhati, pospraviti, zamenjati žarnice v avtu in stanovanju, ko je bila torej do nje stroga in zahtevna, vendar ji je danes hvaležna za to življenjsko popotnico. In ker je pred leti že oblikovala kozmetično pohištvo (stojala za kreme, parfume, ličila) in ko je v studiu svojega izvoljenca Matevža Šaleharja videla, kakšno sliko na ekranu »napiše« zvok, si jo je želela upodobiti. Ko ni našla nikogar, ki bi ji to naredil, je sama sklenila prenesti zvočne zapise besed z barvami ali graviranjem na platno ali drug material.
»Začela sem prekipevati od ustvarjalne energije! Kako lepo je na sliki videti utrip otrokovega srca v maminem trebuhu ali pa ko ti nekdo reče nekaj lepega in to potem za vedno ostane –otipljivo! Ko sem dodelala slike, naredila logotip, zadaj še QR-kodo, s katero si besedo 'prevedemo' v slišno obliko, je bilo treba z idejo prodreti med ljudi. Družabna omrežja me prej niso posebej zanimala, precej redko sem objavljala utrinke iz svojega življenja, naenkrat pa sem se zavedela, da je to nov način predstavljanja ljudem. Morala sem si narediti profil na družbenih omrežjih. Zdaj spoštujem 'vplivneže', ki živijo od pojavljanja na spletu. Res ni bilo preprosto. Poleg ustvarjanja sem morala postati še mala marketinška agencija,« pove. Vztrajna in trmasta je počasi rinila naprej in doslej naredila že več kot sto slik. Za naprej ima kar nekaj načrtov, a se jih loteva postopoma, saj si ne želi samo delati, ampak zelo ceni tudi prosti čas.
Končno motoristka
Lansko epidemijo je izkoristila, da si je izpolnila veliko željo – naredila je izpit za motor. Nad motorji jo je kot deklico navdušila mama, ko so hodili po zborih motoristov doma in v tujini. Občudovala je jeklene konjičke in sanjala, da bi nekoč tudi sama lahko imela podobnega. A je željo za dolgo potisnila na stran. Pri dvajsetih je hodila delat na motoristične zbore na Baško jezero v sosednjo Avstrijo in se vnovič »okužila« z motorji. Nato je nekaj let preživela na zadnjem sedežu kot sopotnica, a to še zdaleč ni bilo enako kot sam upravljati motor. »Ko sem prišla v Šaleharjevo družino, pa sem videla, da si poleg drugih stvari z Matevžem deliva tudi ljubezen do motorjev. Toda nisem hotela biti več sopotnica, postalo mi je dolgočasno, želela sem biti sama svoj šef in voznik. Vpisala sem se v avtošolo in začela se je moja samostojna motoristična avantura. Desetega avgusta lani, dva dni po mojem dvaintridesetem rojstnem dnevu, sem naredila izpit, nato pa šla v avtosalon in si kupila svoj prvi motor. Bilo je neverjetno! Tudi moj inštruktor vožnje je dejal, da ni lepšega kot videti motor, na njem pa žensko, ki ji izpod čelade kuka kitka las,« pravi. Prvič se je z njim zapeljala v okolici Ljubljane, nato pa iz dneva v dan postajala pogumnejša – sama ali s Hamom in njegovimi prijatelji je šla na Jezersko, Mariborsko Pohorje, v Prekmurje, najljubše pa so ji poti proti morju. Večino opreme je imela že od prej, kupila si je le novo čelado, ker je bila stara preveč hrupna. Doslej je naredila dobrih tri tisoč kilometrov, tudi letošnje prve tople sončne dneve je izkoristila za potep na morje. Marsikam bi še rada šla – v Dolomite, ki s svojimi ovinkastimi cestami po hribih in naravnost kičastimi razgledi slovijo kot motoristična nebesa, pa v Maroko, na Hrvaško ... Seveda tudi pridno dopolnjuje svojo opremo.
Ustvarjalnim je laže
»To je strast, ki se nikoli ne konča. Vedno pogruntajo kaj novega in lepega, kar nujno 'potrebuješ'. Letos sem si že kupila nastavke za kovčke, da bom lahko tudi pri prtljagi sama svoj šef. Fantje na potovanjih z motorjem potrebujejo bistveno manj stvari od punc. Moje torbe so bile vedno premajhne za vse, kar sem potrebovala,« se smeji Tara. Tako je srečna in izpolnjena, da ne pogreša medijskih žarometov. »Ko si v sistemu, se ti zdi, da moraš imeti vse. To leto doma pa me je naučilo, da za srečo ne potrebujem kopice oblek, da lahko delam od doma in sem srečna. Pogrešam pa kave s prijatelji, koncerte in občutek svobode. Zdaj mi je čisto vseeno, če nikoli več ne oblečem večerne obleke. Bomo videli, kako bo in kdaj se bomo spet vrnili na staro. Vem pa, da bom sprejela, karkoli bo. In tako se dogaja življenje,« modro sklene.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
