Kako je torej prišlo do tega, da je izbral ravno harmoniko? »Nisem je igral z največjim veseljem, pa ne ker bi me bilo sram, temveč ker sem si želel igrati klavir, a doma takrat ni bilo ne denarja ne prostora zanj, zato je bila harmonika v tistem trenutku za moje starše najbližja kompenzacija.«
Malo je seveda pripomoglo tudi, da so njegovi starši ljubitelji narodnozabavne glasbe in so si menda po tihem celo želeli, da bi sin pristal v kakšnem ansamblu z narodno nošo. A Nipke, ki je kot »mulček« žvrgolel z orglicami, njune ljubezni žal ni delil.
Po sili razmer
»Sam nisem prav velik ljubitelj narodnozabavne glasbe, kar še zdaleč ne pomeni, da je ne maram in ne spoštujem, celo pri nedeljskem kosilu bi mi manjkala, če je ne bi bilo, pa vendar to ni moj zven glasbe,« prizna. »V glasbeni šoli sem mogoče v šestih letih zaigral dve takšni skladbi, večinoma so mi bili bolj všeč francoski šansoni ali kaj podobnega. Danes se ne spomnim več niti ene narodnozabavne melodije,« je iskren.
Bolj cenjena
Ta glasba v času, ko je raper odraščal, ni bila pretirano priljubljena, pravzaprav so se je mnogi Slovenci sramovali. Kako je s tem danes, je kaj bolj cenjena? »Težko bi komentiral, ker ne poznam tega področja, imam pa občutek, da je morda bolj popularna med mladimi, kot je bila, in da je ogromno novih narodnozabavnih skupin (ansamblov) na sceni ter da so mogoče danes bolj urbani, kot so bili včasih.«
Našel poslanstvo
Glasba, in to zelo raznovrstna, je sicer Nipkejeva spremljevalka že ves čas. »Od nekdaj sem povezan z glasbo, kot osnovnošolec sem hodil v glasbeno šolo, igral harmoniko, orglice, pel v pevskem zboru ... Kot najstnik sem poslušal od rocka, punka, soula, funka, popa, RNB in navsezadnje tudi rap, in nekako sem se vzporedno spreminjal tudi sam. Ko sem se po valeti vpisal v plesno šolo hip-hopa, se je zame zgodila velika prelomnica, saj sem skozi glasbo, ki sem jo spoznal tam, našel svojo strast.« Danes s pomočjo rapa prenaša mladim pomembna sporočila, kot je ljubezen do domačega jezika in kulture.
