Težko bi našli Slovenca, ki ne pozna Toneta Fornezzija, skrajšano Tofa. Tof, ki je pisati začel že v rani mladosti, nas od leta 1960 zabava s svojimi hudomušnimi in satiričnimi prispevki v več slovenskih časnikih ter je bil idejni vodja humoristične oddaje, različnih skečev in skritih kamer. Prejel je več nagrad, med drugim Ježkovo nagrado za življenjsko delo, viktorja za življenjsko delo in viktorja za Moped Show. Leta 2000 pa je bil na medijski olimpijadi v Atenah razglašen za najboljšega novinarja športnika na svetu, hkrati je zdaj edini še delujoči novinar pri 86 letih na svetu.
Za vami je okoli pol stoletja novinarstva. Je to prirojena sposobnost ali le ljubezen do pisanja, do satire, celo do ljudi?
Ja, že pol stoletja pišem satirično rubriko Tofov butik, novinar pa sem že več kot šest desetletij, rekel bi novinarski metuzalem. Za novinarski poklic sem se odločil že v gimnaziji, prvo redno službo pa sem kot novinar - reporter začel pri takratnem tedniku TT. Že takrat so uredniki opazili moje nagnjenje do satire in mi dodelili stalno tedensko rubriko, Rezervirano za Tofa. Ob redni službi sem z imenitno ekipo, ki so jo sestavljali Rifle, Simona H2O, Marjan Kralj, Maja Boh, Martin Žvelc in Koks Bellotti, 20 let na Radiu Slovenija ustvarjal satirično oddajo Moped show. Ob sobotah smo imeli tudi do milijon poslušalcev!
Dobil sem Ježkovo nagrado, novinarski forum na Dunaju pa mi je podelil posebno priznanje kot uredniku z najdaljšim stažem na svetu.
Lani sem praznoval 50 let stalne rubrike Tofov Butik, ki ga še redno pišem vsak teden.
Novinarstvo sploh ni poklic, je način življenja. Če tega poklica nimaš rad, nisi novinar. Če nimaš rad ljudi in samega sebe, si pokveka. Ali pa politik. Če se sam ne hvališ, te tudi drugi ne bojo.
Veliko delo in veliko dni dela je za vami. Se da vse to sploh spraviti na papir?
Hvala bogu, papir vse prenese, še posebej, če je prazen. Če je potiskan, je pa uporaben povsod, tudi na WC-ju. Moja knjiga To je Tof je bila prodana v nakladi 40.000, pravkar pa nastaja nova, Tofov butik skozi stoletja, z naslovom Lepši jutri pride pojutrišnjem.
V življenju pa niste bili le novinar, v mladosti ste bili tudi aktiven športnik.
Šport me spremlja vse življenje, tudi tekmovalni. Na svetovnih prvenstvih novinarjev in na medijskih olimpijadah sem nabral 22 medalj, več kot polovico zlatih. V kolesarstvu in smučarskem teku leta 2000 pa sem bil v Atenah razglašen za najboljšega športnika novinarja na svetu. Še danes redno tečem na smučeh in vozim kolo. Mimogrede, največja kolesarska prireditev, maraton Franja, je moja ideja. Pa tudi Triatlon jeklenih in Juriš na Vršič. Lepo je biti Tof, čeprav je včasih kar naporno, a ne preveč, da ne bi pretekel najdaljšega smučarskega maratona na svetu – Vasa lopet, 90 km, na Švedskem.
Glede na leta spadate v tvegano skupino za cepljenje. Ste to že opravili, kako je potekalo?
Samo cepci se proti koronavirusu ne cepijo. Javno sem dokazal, da nisem cepec. Cepil sem se. Zdravnica mi je dejala: »Do zdaj ste vi špikali druge, danes pa vas bomo špiknili mi.« In so me. Tako prikupni zdravnici bi se pustil špikati vsak dan.
