Nina Pušlar je rastla tako rekoč pred našimi očmi, morala je skozi številne lepe in manj lepe trenutke, a počne to, kar ji je usojeno in v čemer uživa. Glasba je njeno življenje, poklic in poslanstvo. Ko govori o njej, izžareva posebno energijo. Takšno, kot jo je čutiti v njenih pesmih, kot so Ni ona, To mi je všeč, Za vedno, Svet na dlani, Tebe imam, Ujemi ritem.
Danes je za 32-letnico že šest albumov, več kot 75 skladb, številna odmevna sodelovanja ter na stotine koncertov. Petnajstletnico svoje glasbene kariere obeležuje s prvim spletnim koncertom, ki bo poseben, tako zanjo kot za poslušalce. »Predvsem bo zelo intimen,« obljublja.
Menda ste bili v preteklih štirinajstih letih kariere največ en mesec brez nastopov v živo, zdaj pa vas je epidemija ustavila za kar štiri mesece. Kam se zdaj šteje spletni koncert – je to to ali ne?
Jaz ga bom zagotovo uvrstila med koncerte, čeprav je drugačen. Na odru bom skupaj z bendom in to bo za nas eno super doživetje, zagotovo pa nam bo fizično manjkalo občinstvo, ga bomo vsi pogrešali. Tudi tak koncert zahteva kar nekaj priprav, skoraj kot da bi bili na odru, pred publiko v živo, čeprav energije občinstva ne bomo občutili.
Brez publike bo vzdušje verjetno drugačno?
Ne spletnem koncertu je zelo težko, celo nemogoče nadomestiti energijo, ki ti jo sicer da občinstvo. Zato smo se odločili, da ponudimo drugačno vrsto koncerta, ki bi ga v živo morda težje na tak način ponudili publiki – da ga doživi bolj od blizu, bolj intimno. To pa je dobra plat spletnih koncertov, če lahko v vsem tem najdemo nekaj dobrega in pozitivnega.
Prej ste bili zelo delavni, ste se med epidemijo spočili?
Prisilna pavza je bila nekaj časa dobrodošla, da sem se spočila, se ozrla nazaj na vse, kar se je dogajalo, podoživela leta in leta koncentriranja in ustvarjanja. A zelo hitro se je zgodilo, da sem začela pogrešati način življenja, ki sem ga živela zadnjih štirinajst let. Težko je opisati, kaj ti dajo koncerti v živo in druženje z občinstvom vsak vikend. To zelo pogrešam.
S čim ste se zamotili?
S tem, da smo se z ekipo začeli dobivati v studiu in pripravljati nove pesmi. Bil je čas razmišljanja o prihodnosti, iskanja navdiha za nove pesmi. Zdaj se še vedno srečujemo dvakrat na teden, ustvarjamo nove stvari in razmišljamo o časih, ko bomo spet lahko skupaj s publiko.
Dejali ste, da je bil to tudi čas za poglabljanje vase in pregled preteklosti. Kaj ste ob tem videli?
Videla sem lepih petnajst let. Šla sem do začetkov svoje kariere po izdajah plošč – tako si najbolj zapomnim svoja življenjska obdobja. Bilo je polno lepih trenutkov, ki niso bili le mirni, a ko živiš ta tempo, jih vidiš drugače kot kasneje, ko se ustaviš in si bolj izoliran od vsega tega – takrat jih še bolj dojemaš z velikim občutkom hvaležnosti. Morda sem se še posebej zazrla v začetno obdobje, ko vidiš, koliko nekih odrekanj, truda, vztrajnosti – koliko let tega je za tabo, skozi kaj vse si šel kot oseba in kot glasbenik na svoji poti. Spomnila sem se prvih nastopov, prvih nastopov z bendom, koncertov, ko je bilo v občinstvu le deset ljudi, in tistih pred večtisočglavo množico. Vsi ti trenutki so skupek vsega, kar dela mojo pot tako zelo posebno.
Pravite, skozi kaj vse ste morali iti, ampak verjetno vam tega ni žal?
Ne. Ko pogledam teh petnajst let, najprej vidim lepe trenutke, čeprav je vsaka pot prežeta tako z lepimi kot malo manj lepimi trenutki. A najlepše je izpostavljati tiste pozitivne. Ne vem, ali bi šla spet nazaj na začetek; morda, a z izkušnjami, ki jih imam zdaj.
Kakšna je Nina danes v primerjavi z Nino na začetku kariere?
Takrat je bilo vse še zelo sveže, predvsem sem bila mlajša in imela sem manj izkušenj v glasbenem svetu. Za veliko stvari je to tudi pozitivno. Kar se ni spremenilo, pa sta moji iskrenost in ljubezen do petja.
Začeli ste z Bitko talentov, na katero so vas prijavile prijateljice. Dejali ste, da se sami nikoli ne bi prijavili. Kakšno bi bilo vaše življenje, če prijateljice tega ne bi storile?
Nimam pojma. (smeh) Je pa res, da se sama ne bi nikoli prijavila, zato sem jim hvaležna, da so me poslale na to pot, na kateri sem. Imam sicer občutek, da bi bila kljub vsemu nekako povezana z glasbo, morda le na malo drugačen način, saj verjamem, da ti je v življenju nekaj namenjeno.
Takrat so se pevski šovi pri nas šele začenjali, danes pa jih je cela poplava in so zelo megalomanski. Kaj si mislite o njih?
Leta 2005 je bila to šele druga sezona Bitke talentov, vse je bilo še novo, tudi za gledalce nekaj svežega in drugačnega. Spomnim se, da je, ko sem nastopala, ne le vsa Dolenjska, ampak vsa Slovenija ob nedeljah zvečer sedela pred televizorji. Ko sem zmagala, so bili odzivi neverjetni. Bilo je drugače, ker ti šovi niso bili tako številni, zdaj jih je res veliko več in trenutno so tudi drugačni. Zdaj se po novem pevci skrivajo pod maskami! (smeh)
Ste vi med njimi?
Ne.
Bi pa poskusili kaj takega?
Mogoče pa kdaj. Zagotovo je to zanimiva izkušnja in izziv. Prepričana sem, da bo gledalcem všeč – kar je očem skrito, še toliko bolj zanimivo.
Imate sicer radi pust in maskiranje?
Zelo! Spomnim se pusta v otroštvu. Z bratom sva se odločala, kakšni maski bova imela. Lepi spomini. Tudi na to, kako nama je mama (danes žal že pokojna, op. p.) šivala kostume. Bila sem princeska, gusarka, Indijanka, klovn … Še vedno jih imam nekaj spravljenih doma za spomin, skrbno jih čuvam. Upam, da bodo šli nekoč naprej v uporabo. Iz roda v rod.
Sta z bratom še vedno tako povezana?
Ja, zelo!
Ste tudi teta, kajne?
Ja, imam tri nečake, pred kratkim smo dobili novega družinskega člana.
Sami fantje! Kako se znajdete med njimi? Menda ste bili že v otroštvu bolj v fantovski družbi?
Res je, najprej sem se na vasi družila z bratom in njegovimi prijatelji, potem pa z bendom, čeprav imamo eno punco, a načeloma je moja družba res pretežno moška. Zdaj pa še sami nečaki. Tako pač je. Smo sicer na začetku pričakovali punčko, a je prišel še tretji fantek. A smo zelo veseli, kar je namenjeno, je namenjeno.
Kakšna teta ste?
Ne vem, bi morali vprašati njih. (smeh) Bi rekla, da dobra. Zelo rada sem z njimi, se maksimalno potrudim, da družina in najbližji ostajajo ves čas na prvem mestu, tudi če je kdaj tempo življenja na poslovnem področju zelo pester.
Si želite svojih otrok?
Mislim, da je to nekaj normalnega, potem ko greš enkrat čez trideseta leta. Verjamem, da bo enkrat tudi zame prišel trenutek, ko se bom odločila za otroke, a to je težko načrtovati vnaprej.
Vas ni strah, da bi vas med porodniškim dopustom publika pozabila in bi šla kariera navzdol?
Kje pa! Normalno je, da se kariera ob materinstvu za nekaj časa ustavi, in prav je tako. Tudi sama si želim, da bi – ko bo enkrat prišlo do tega – imela čas, da se materinstvu stoodstotno posvetim. Zagotovo se bom za nekaj časa tudi umaknila iz javnosti. A mislim, da bomo potem že kmalu spet lahko skupaj. No, odvisno seveda, kaj se bo dogajalo.
Se vam zdi, da v glasbenem svetu velja enakopravnost, ali se morate glasbenice bolj dokazovati, več garati?
Morda je težje zato, ker nisi le pevka, ampak je to tudi svet podjetništva in moraš prevzemati več vlog. Ženskam je to zagotovo težje, ker imamo drugačen karakter. Težje prenesemo kakšne stvari, potrebujemo več čustev, občutka, nežnih besed, v poslu pa včasih ni tako, in se moramo temu bolj prilagajati. Zato nam je morda v kakšnih trenutkih težje.
Vlado Kreslin meni, da glasbenikov še vedno ne jemljejo resno. Se strinjate z njim?
Velikokrat sem doživela, da so me ljudje spraševali, kaj pa še počnem poleg petja. Res pogosto vprašanje. To torej pomeni, da si poklica glasbenika ne predstavljajo kot poklic, ampak kot nekaj za zraven, kot hobi, kar še delaš v prostem času, ker pač imaš to rad. S tega vidika bi se strinjala z Vladom.
Kako pa bo na glasbo in glasbenike dolgoročno vplivala koronakriza?
Te omejitve bodo imele še kar nekaj časa posledice, predvsem v ozadju, pri vseh tehničnih ekipah: ozvočevalcih, lučkarjih, tonskih tehnikih, scencih in tako dalje. Tu so posledice že zelo zelo vidne, saj se jih ogromno odloča za nove poklice in išče nove priložnosti, ker jim je delo preprosto onemogočeno. Tu bodo zagotovo dolgoročne posledice. Že zdaj smo imeli ogromne težave pri oblikovanju ekipe za izvedbo koncerta, saj nekateri ljudje niso bili več na voljo. Upam, na splošno, za vse sektorje, da bodo posledice čim manjše, želim si, da bi se čim prej vrnili na stare tirnice, da bi se čim prej lahko začeli zbirati in koncertirati. Ostajam optimistka, na prihodnost gledam pozitivno. To se mi zdi pomembno. Posledice pa vsekakor bodo, na vseh področjih, temu se ne bo mogoče izogniti.
Vi jih že čutite?
Seveda, tako kot vsi glasbeniki. Skoraj eno leto nam je bilo onemogočeno izvajati svojo dejavnost. Pa ne samo po tej plati; ker se naenkrat spremeni tvoj dolgoletni način življenja in dela, se to opazi tudi na drugih področjih. Pri nekaterih manj, pri drugih bolj, pa četudi poskušaš to priložnost na tisoč in en način obrniti tudi v pozitivno smer.
