Pri 15 letih je namreč umrl njen pes Buda. Čeprav bolečina zaradi izgube še ni minila, pa je Violeta pred kratkim dala dom novemu pasjemu junaku.
»Ko je bil Buda še z mano, nisem nikoli razmišljala o drugem psu. Bila sva izjemno povezana. To se ti zgodi, tega ne moreš načrtovati. Vse, kar sem vedela, je, da nikoli ne rečem nikoli. Za nobeno stvar v življenju,« pravi Violeta, ki priznava, da je bil Budov odhod zelo boleč. »Buda je umrl naravne smrti, obkrožen s svojimi ljudmi. Jokali smo, ampak sprejeli slovo, saj je bil na koncu že poln metastaz in čisto shujšan. Kljub mnogo težavam je doživel častitljivih 15 let in več pri tako velikem psu ni pričakovati.«
Vedno bo v mojem srcu!
Violeta je zaradi Bude veliko jokala. »Ko sem s kom govorila o Budi, so me vedno zalile solze, čeprav nimam občutka, da bi bila žalostna. Samo močna čustva me prevevajo glede vsega, kar je povezano z njim. Ko se je poslovil, sem spakirala vse pasje reči in jih podarila organizacijam, ki skrbijo za zapuščene pse. Tako sem se fizično poslovila od njega, a vedno bo v mojem srcu.«
Za novega psa se je političarka odločila pred kratkim, ko se je njej pogled začel ustavljati na vsakem psu, ki ga je srečala. »Prijatelji in znanci so mi pošiljali povezave iz zavetišč, mi ponujali mladičke, kužke, ki so jih spominjali na Budo … Nisem hotela slišati za to. Vedela sem, da bo sam prišel, ko bo čas. Pred slabim tednom pa mi je prijateljica poslala posnetek nesrečnega Tofija, ki v svojih dveh letih in pol nikoli ni imel lastnika, potikal se je zunaj, po vinogradih, pri različnih skrbnikih … Takoj sem navezala stik in že naslednji dan šla ponj.«
Nov družinski član se je pridružil dvema muckoma, ki ju je Violeta posvojila iz Mačje hiše. »Moja hčerka je bolj mačje sorte, jaz pa potrebujem psa. Tofi se še ni povsem udomačil, renči na domače in je do mene izjemno zaščitniški in kar pretirano crkljiv. Z mucki se dobro ujame, tudi hrano jim pusti pri miru, do ljudi pa je nezaupljiv, renči in laja, kar je izjemno naporno. Nekateri pravijo, da jih spominja na Budo, jaz pa bom rekla, da je Tofi čisto svoj pes, podobna je samo travma zapuščenosti, ki je pri vsakem pustila svoje sledi. Buda je bil zelo vodljiv, Tofi je trmast. Buda je bil prijazen do ljudi in nikoli ni zarenčal, Tofi renči, kadar se kdo razen mene premakne v stanovanju. Buda je lajal, ko me je čakal pred trgovino, Tofi pridno čaka. Nekatere stvari so podobne, a v glavnem ne iščem Bude v njem, obravnavam ga kot posebno, novo zgodbo. To se mi zdi fer do obeh.«
Živeti s psom zahteva red in disciplino.
Violeta sicer sebe nima za kakšno posebno ljubiteljico psov. »Niso mi všeč vsi psi, do večine sem indiferentna. Ko pa zagledam bitje, ki je kljub hudim travmam zadržalo dobroto in iskrico v očeh, začutim, da mu moram dati priložnost, da razvije svoje potenciale in zaživi varno ter brezskrbno pasje življenje. Psa imam šele zdaj, v svojem zrelem obdobju, ko čutim, da lahko odgovorno skrbim zanj, da mu lahko priskrbim varstvo, kadar me ni doma, in varno življenjsko okolje. Ker nisem vsak dan mlajša, mi pes daje ritem, tempo in strog urnik. Živeti s psom zahteva red in disciplino. Vse to pa je nujno, če želimo ohraniti kondicijo. Tako ima vsak nekaj koristi od tega,« še dodaja Violeta.
