Ste si v teh drugačnih časih kdaj postavili vprašanje kot iz svoje pesmi z Eme Freš – ne vem, če sem v redu?
Seveda, vsak dan se vprašam, ali sem v redu. Zadnje čase mislim, da celo sem. Recimo, da sem se že skoraj navadila na današnje zanimive čase, če jim lahko tako rečemo. Si pa v glavi rada predstavljam, kako zelo v redu bom šele, ko bomo vsi počasi lahko počasi začeli prehajati nazaj v svoj prvotni življenjski stil. Ali si kdo predstavlja, kako bo to super? Meni se zdi, da bom še 300-krat bolj hvaležna za vse.
Kdaj pa ste najbolj v redu?
Najbolj v redu sem takrat, ko me nekdo objema ali ko jaz objemam nekoga. Ali ko božam naše tri mačke in psa. Ali ko božam nekoga, ki ga imam rada, po laseh. Ali ko boža nekdo mene po laseh. Pa tudi dobra sem v masažah, vprašajte mojo sosedo, vprašajte moje starše, vprašajte kogarkoli. (smeh)
Torej, kdaj se lahko naročimo na masažo?
Jutri! Hecam se, to je privilegij samo za tiste, ki jih imam najraje. Tako da pravzaprav ne sprašujte kogarkoli. (smeh)
Skoraj vedno ste nasmejani. Kaj vam pričara nasmeh?
Zadnje čase veliko stvari. Na svetu je namreč ogromno stvari, ki niso ravno za smeh, zato si vsak dan iz principa poiščem nekaj, kar mi nariše nasmeh na obraz, da ohranim ravnotežje. Ravno danes sem na sprehodu poslušala japonske pesmi in gledala oblake, bili so zlate barve. Ena izmed neštetih prednosti glasbe v slušalkah je, da se počutiš, kot da si v filmu. Osebno imam zelo rada glasbo iz igre Minecraft, ker se potem počutim, kot da sem v Minecraftu, ampak v realnosti. Lahko bi napisala 15-stranski esej o stvareh, ki mi pričarajo nasmeh, v tem trenutku pa bi rada samo še dodala, da me v današnjih časih iskreno razveseli vsak naključni nepričakovani sms.
Kaj pa vas na drugi strani najbolj razjezi?
Ko naredim karkoli pod standardom, ki sem si ga postavila. Ampak v bistvu se nimam časa jeziti nase zaradi tega, ker grem raje reševat nastali problem.
Pod standardom? Kako to mislite?
Sem perfekcionistka. V praksi to pomeni, da me lastni možgani sovražijo. Moji standardi narekujejo, da je vse, kar ni popolno, nesprejemljivo. Če ni popolno, potem se že nisem dovolj potrudila. Imam sicer to srečo, da mi gre večina stvari dobro od rok. Posledično me tudi vse zanima, zato se lotim stotih projektov, končni izdelek pa mora vedno biti produkt zgornje meje moje zmožnosti. V srednji šoli zaradi preobremenjenosti pogosto nisem spala več kot tri ure na noč, ker sem podnevi skakala naokrog, ponoči pa sem se učila. Potrebovala sem veliko časa, da sem se naučila omejevati in redno spati. Mislim, da sem končno ugotovila, da se svet ne bo podrl, če ne bom ves čas vsega naenkrat delala s 300 odstotkov moči. Zdaj sta potrebni že res velika napaka in ogromna količina utrujenosti, da se razjezim nad sabo. Še vedno sem deloholik, ampak se na mentalni in fizični ravni že veliko bolje spoprijemam s tem. Upam si reči, da sem ponosna nase, včasih mi niti to ni šlo iz ust.
"Ko bo čas za to, se bom z veseljem zbudila tudi ob doječkovih krikih."
Vaše umetniško ime je Stella. Ima to kakšen poseben pomen?
Stella je zvezda po italijansko. Vzdevek sem dobila v Italiji, ker si nekdo ni mogel zapomniti mojega pravega imena – in to nikakor! Stella pa zveni podobno kot Špela. Ne vem, ali sem to že kdaj kje povedala, ampak ko sem bila majhna, sem si izmislila umetniško ime Lellyca. Pravzaprav na začetku to ni bilo umetniško ime, temveč uporabniško ime za moj račun za Minecraft. (smeh)
Kako pa nastajajo vaše skladbe?
Na vse možne načine. Včasih nastanejo sredi noči in potem jih z zaspanim glasom posnamem na svoj telefon. Včasih se mi utrne kakšna zanimiva besedna zveza med sprehajanjem po Ljubljani. Včasih mi kolegica nekaj reče, in to preprosto moram spremeniti v pesem. Včasih med japonščino sprašujem svojo sošolko in sostanovalko, kaj se rima na muza poleg bluza in koruza. Včasih stopi nekdo skozi vrata, in se njegova senca blešči, pa moram napisati pesem o njem. Veliko stvari se dogaja v moji glavi in zunaj nje, zato si vse ideje sproti zapisujem v telefon, potem pa jih doma sestavljam skupaj kot lego kocke. Včasih pa imam toliko naenkrat povedati, da pesem zlijem na papir v pol ure.
Te dni ste izdali povsem novo glasbeno zgodbo. Kaj je Ta neki neki?
Ta neki neki je tisto nekaj, kar ti je tako zelo všeč, ampak če te kdorkoli vpraša, kaj to je, ne znaš odgovoriti. Nekaj, kar ni ubesedljivo. Ta ... neki neki. Nekako je to prevod francoskega izraza »je ne sais quoi,« ki v dobesednem prevodu pomeni »ne vem, kaj.« In ja, ta besedna zveza se mi zdi tako posrečena, da sem jo uporabila za naslov svojega prvega albuma, pa tudi pesmi in spota, ki sta ga napovedala.
Če se ne motim, je na albumu ena pesem v japonščini?
Tako je. Album je izšel 27. januarja – ki je tudi rojstni dan moje prijateljice Josefine, za katero sem napisala pesem Daljnogled. Zadnja pesem na albumu pa je v japonščini. Pisala sem ga skoraj eno leto, v bistvu devet mesecev, tako da je teoretično moj dojenček. (smeh)
Pravzaprav na začetku to ni bilo umetniško ime, temveč uporabniško ime za moj Minecraft račun. (smeh)
Za pravega dojenčka pa je še prekmalu, ali pač ne?
Za zdaj sem zadovoljna s tem, da je moja budilka mijavkanje, in ne jok. Ko bo čas za to, se bom z veseljem zbudila tudi ob dojenčkovih krikih. Moj otrok vsaj ne bo nenadoma skočil name z nočne omarice, kot to počne Srečko.
V vaših glasbenih zgodbah vas spremlja plesalec Mark Černilec, ki je za Ta neki neki pripravil koreografijo. Vas morda ravno Mark navdihuje za romantična besedila ali morda kdo drug?
Ne povem. (smeh) Je pa nekdo ... (pomenljiv pogled)
Ko že govoriva o fantih ... Kako pa je s Stello in ljubeznijo? Ste samski ali ne?
Kot sem rekla, je nekdo.
Za konec ne moreva mimo Eme Freš, na kateri ste lani navdušili. Vas bomo morda kdaj videli tudi na veliki Emi?
Zagotovo! Prijavljala se bom, dokler ne pridem zraven. (smeh) Napisala sem že toliko pesmi, da lahko svoje izbrane najljubše prijavljam na razpise vsaj naslednjih pet let, in še jih nameravam napisati. Moji možgani nikoli niso tiho in najraje govorijo v verzih, rimah, ritmih in melodijah.
