Raper Trkaj je konec lanskega leta v sodelovanju z Igorjem Saksido izdal že drugo knjigo, v kateri poezijo predstavlja najmlajšim bralcem na bolj moderen način. Medtem ko knjiga Repki navdušuje mlade bralce, pa Trkaj že pripravlja tudi nove skladbe za svoje bolj zrelo občinstvo.
Ali skladbe za odraslo občinstvo snemate kaj drugače kot tole?
Zame je bilo to ustvarjanje pravi užitek, pa prava bolečina. V prvi fazi sem bil sproščen, veliko sem raziskoval, bral, bil v knjižnici in imel ta privilegij, da sem en mesec neobremenjeno ustvarjal in nisem počel nič drugega. To je v natrpanem urniku pravi blagoslov. Ko so posnetki prišli do Damjana, se je začel bolj težaven del. Veliko rim je letelo v smeti, zadeve so se začele piliti. Ko nekdo odvzame del tvojega teksta, je tako, kot da bi vzel del tebe, pa malo jamraš, (smeh) a se kmalu rodi nova ideja.
Prvič v življenju sem repal v tonih, kar je zame podobno, kot če bi s kolesa prešaltal na reaktivno letalo.
Se je vaš odnos do otrok spremenil, odkar ste tudi sami oče?
Seveda, včasih sem se bal vloge očeta, zdaj pa mi je to res najboljši čas v dnevu, ko sem s svojo malo princesko.
Ste hčerki že dali v poslušanje Repke?
Seveda, najprej njej, poslušala je že demo posnetke. Najbolj všeč so ji Ustrahavanke, ker ko jih posluša, pravi, da zdrži do konca in se ne boji ter da je pogumna. Ko je rekla, da so ji pesmice všeč, sem kar zacvetel, rad bi predstavljal album, ki je njej všeč.
Se trudite, da bi hčerki približali knjige? Kako?
Tako, da veliko menjam glasove. Za malo pošast Mici recimo spreminjam glasove, ko sem pošast in ko sem narator. Potem pa vedno iz branja menjam na kreativo, da si skupaj izmišljujeva in aktualizirava. Ta igra v branju je po mojem mnenju ključno, da se otrok navduši.
»Že pred nekaj leti sem pri sebi sklenil, da nočem biti finančno odvisen od glasbe, saj je zelo nestabilen poklic.«
Ste zadovoljni, da imate tudi podjetje za izdelke iz konoplje, da niste odvisni od glasbe, saj bi v tem primeru imeli zdaj precej težav?
Hvaležen sem. To, da imam delo, je zame pomembna čast, saj rad delam. In tudi že pred nekaj leti sem sklenil, da nočem biti finančno odvisen od glasbe, saj je zelo nestabilen poklic. Zdaj pa sem v času življenja, ko potrebujem stabilnost, saj ne skrbim več le zase.
Ste torej na boljšem kot kolegi, ki čakajo na nastope?
Ljudje velikokrat vidijo rezultate, ne pa poti. Če bi vedeli, koliko truda, neprespanih noči je bilo potrebnih za nastanek podjetja, bi rekli, da sem na slabšem. A zdaj se je to izkazalo za pametno potezo, da imam več virov prihodkov. Seveda pa to ne pomeni, da sem vzvišen ali se naslajam. Želim si, kot vsi, da se stanje normalizira in da lahko glasbeniki naprej opravljajo svoj poklic.
Kako zdaj ohranjate stik z oboževalci?
Večinoma prek družbenih omrežij, Facebook, Instagram, LinkediN, kjer sem spoznal ogromno novih in zanimivih ljudi. Zdi se mi, da želja po druženju v človeku vedno najde pot. Ta čas mi bo ostal v spominu tudi po tem, da smo imeli veliko spletnih sestankov, med katerimi sem se nasmejal do solz. To šteje.
Katera vaša pesem o vas pove največ?
V obdobju, v katerem sem, pesem Tok Rad.
Za katero pesem si želite, da bi bila vaša?
Všeč mi je All along the watchtower v izvedbi Jimija Hendrixa.
Sta zaradi svojega dela kaj bolj obremenjeni z videzom?
Sam sem bil vedno privrženec tega, da je bolj pomembno, kaj se skriva pod kapo, kot kar piše na njej. Na podjetje ne dajem prav veliko, všeč mi je, da se počutim udobno, in kadar grem na kakšne prireditve, da sem vrhunsko urejen. Hkrati pa nisem obremenjen z videzom. Dokler športam in sem v naravi, je vse okej.
Vas je kdaj mikala kariera v tujini?
Seveda, imel sem te prebliske, da bi odšel daleč stran. A hkrati sem imel vedno doma toliko dela, priložnosti, da sem raje ostal. Vseeno pa bi si želel, da z Repki nastopiva z Igorjem Saksido po vsem svetu, tam kjer so (še) Slovenke in Slovenci, da jih navdušiva. To je moja tiha glasbena želja.
Imate radi tudi druge vrste umetnosti?
Meni je na splošno všeč umetnost, taka, ki ni banalna, pa so to lahko slike, fotografije, računalniške animacije ali pa film. Edino, česar ne maram preveč, je balet, balerine rad pogledam, a kot celote, ga ne dojemam.
Kako ste se navadili na prepoznavnost?
Zame je prepoznavnost le možnost, da spoznam več ljudi. Ljudi pa imam rad. Če pa kdaj hočem biti bolj zase, grem na letalo in, voila, tam me več nihče ne prepozna. Simpl. (smeh)
Vas je kdaj strah, da bi vas kdo na fotografiji ujel v kakšnem kočljivem trenutku?
Intimnost rad držim doma, za štirimi stenami.
Ste tudi v izolaciji tako nasmejani kot navadno, ko se srečamo?
Če sem vesel, to pokažem, navadno pa sem zamišljen, razmišljam o naslednji veliki ideji, ki jo imam v sebi, včasih tudi grdo gledam, pravijo, takrat ko si izmišljujem rime … (smeh)
