Ko mi je proti konca leta poslal zbirko Pesmi iz bekstejdža, je knjiga pristala na kupu aktualnih izdaj, ki so postajale vse manj aktualne zaradi pomanjkanja časa. Potem pa se je enkrat moja mama začela glasno režati, ko se je zabavala z branjem, medtem ko je čakala, da končam pisati. Seveda sem potem tudi sama hitro vzela knjigo v roke in se tudi sama zabavala ob rimah Mateja Mijatovića. Matej je sicer vsestranski umetnik. Pred časom sva že govorila o njegovi glasbeni aktivnosti v zasedbi Radio Mondo in o sodelovanju z Laro Janković, s katero sodelujeta tako na gledaliških kot glasbenih odrih.
Tokrat sva se posvetila pesmim. Ampak saj ni toliko pomembno izhodišče pogovora kot to, da je Matej res zanimiv, duhovit in poučen sogovornik.
Z zelo različnimi stvarmi se ukvarjate, ampak vse pod skupnim imenovalcem – umetnost. Bi rekli, da bo umetnik vedno našel način, da se izrazi – tudi če recimo zaradi karantene ni živih nastopov?
Ni se težko izraziti, težko je priti do ljudi. Tudi če nisi v karanteni. Kar je danes svojevrsten paradoks. Imamo družbena omrežja, kjer v trenutku dosežeš precej široko množico, a hkrati je ta množica bombardirana s toliko zadevami, preko teh istih omrežij, da gre tvoja objava z lahkoto mimo. Smo si pa verjetno vsi nabrali všečkov za izvoz. Ne vem še sicer točno, kaj naj s to čudno valuto počnem, sit zaradi tega nisem nič bolj. Ampak bom že izvedel …
Je to, da ni nastopov, razlog, da ste pisali pesmi in izdali knjigo?
Ne, knjigo bi izdal v vsakem primeru. Nekaj časa me je že tiščala in jo je bilo treba spraviti na plano. Je pa situacija, v kateri smo, gotovo pripomogla, da se je to zgodilo prej, kot bi se sicer. Pa tudi od zadnje knjige, romana Festival, so minila že tri leta. Vmes sem sicer napisal precej stvari za teater, ampak vseeno.
»Vsi umetniki se jemljemo čisto preveč resno. Smo narcisoidna banda, ki hoče, da nas ves svet gleda, bere in posluša.«
Všeč mi je, da so vaše pesmi tudi duhovite. Se vam zdi humor pomemben element v umetnosti?
Hvala lepa. Mi je všeč, da vam je všeč. Humor je pomemben predvsem v življenju. Z njim in svojim kovčkom samoironije se lažje prebijam skozi. Obožujem ljudi, ki me spravljajo v smeh. Umetnost pa te mora včasih tudi malo zaboleti. Mora te zdelati, na neki način uničiti. Takrat, ko te ima, da bi od tuge in veselja hkrati zagnal kozarec v tla, to je tisto pravo.
Ali imajo humor samo tisti umetniki, ki se ne jemljejo preveč resno?
Vsi umetniki se jemljemo čisto preveč resno. Smo narcisoidna banda, ki hoče, da nas ves svet gleda, bere in posluša. In nas seveda na vse pretege občuduje. Mi živimo za aplavz, za bis. Smo čustveni manipulatorji, ki se hranimo s tujimi emocijami.
»Na navdih nima smisla čakati, lahko prej izdihneš.«
Kaj pa vas je navdihnilo pri pisanju pesmi?
Na navdih nima smisla čakati, lahko prej izdihneš. Sicer sem pa že dovolj star, da sem v življenju nekaj damam prekrižal pot in da jih je nekaj naredilo križ čez mene. In potem takole mimogrede nastanejo taki poetični križarski pohodi, ki ti slačijo dušo.
Zakaj ste knjigo opremili s fotografijami ženskega telesa?
Veste, kako je, berejo v glavnem ženske, jaz pa bi rad knjigo prodal tudi Janezu iz Dupleka. Sploh zdaj, ko je nehal izhajati Playboy, se mi zdi to še bolj imenitna ideja. Seveda pa v osnovi ne gre za tržno potezo. Čudovito se mi zdi, ko se različne umetnosti prepletajo med sabo in nastane nekaj čisto novega, samosvojega.
Kako ste sodelovali s fotografko in modelom?
Poslali sta me po viski in naročili, naj ne škilim iz sosednje sobe. Skrajno nesramno, kar se mene tiče. Razen tega pa odlično. Jaz vsem, ki jih povabim, da soustvarjajo z mano, pustim, da delajo po svoje. V bendu Radio Mondo se recimo nikoli ne vtikam v aranžmaje svojih pesmi. Ko režiram v teatru, pustim igralcu, da se igra, da mi stvari nosi na pladnju, jaz jih potem samo še zlepim skupaj. Imam pa tudi srečo, da lahko na vseh področjih svojega ustvarjanja sodelujem s samimi virtuozi. In fotografinja Urša Premik je eden teh virtuozov. Neverjetno je, kako je mlada in kaj vse je že ustvarila. Ko gledaš njene fotografije, ti vzame sapo, tako dobra je. Mislim, da še sama ne ve, kako zelo.
Kakšni pa so zdaj vaši načrti? Kaj lahko pričakujemo v novem letu od vas?
S prijateljem in režiserjem Darkom Štantetom (film Posledice) sva pred leti napisala dramski tekst z naslovom Pričakovanja. Zaključila sva ga s stavkom: Pričakovanja ubijajo. In v resnici so ta pričakovanja precej zoprna roba. Še najboljša so za sekirancijo. Verjetno pa so tudi nekakšno gonilo, sicer bi tako ali tako najrajši samo ležal na plaži pod palmo in bral. Drugače pa nova gledališka predstava, nova knjiga in želim si, da bi z Radio Mondo izdal novo ploščo.
