Čestitke za študentsko nagrado Staneta Severja. Kaj vam ta pomeni?
Zelo sem je vesela in hvaležna. Na tem študiju se soočaš z veliko dvomi, vprašanji in negotovostmi. Nikoli se ne umiriš, zato je lepo, da te včasih nekdo potreplja po rami in ti reče, da si na pravi poti in delaš dobro.
Kako poteka študij igre na daljavo?
Zanimivo je. Odvzet nam je pristni človeški stik, ki predstavlja temelj igre in gledališča. Kar težko je. Iščemo takšne in drugačne načine, tudi skozi formo, da ne stagniramo. Poskušamo gristi naprej, kar se mi zdi edino pravilno. Da ne dvigneš rok, ampak se sprijazniš z okoliščinami, ki jih ne moreš spreminjati, in poskušaš narediti najbolje v dani situaciji. Tudi gledališča se počasi adaptirajo na to. Super, da kultura kljub vsemu živi naprej.
Mislite, da se bo gledališče vrnilo v stare tirnice ali bo ostalo v teh novih hibridnih formah?
Zelo upam, da se bo vrnilo v stare tirnice, ker to, kar doživiš, ko si fizično v gledališču, nikakor ne moreš doživeti prek videoformatov. Ne glede na to, koliko je kultura v teh časih nastradala, vseeno večina čuti, sploh zdaj ko nam je bila odvzeta, kako pomemben del nas je. Zame je to indikacija, kako je gledališče v živo nenadomestljivo. Da si v istem prostoru kot igralci, da čutiš energijo, da se stvari dogajajo v živo pred tabo. Zato verjamem, da bomo šli nazaj. Je pa res, da sem jaz že po naravi velik optimist. (smeh)
Za mlade igralce so bili že prej težki časi, zdaj očitno prihajajo še težji. Vam je morda žal, da ste se odločili za študij na AGRFT? Ker menda ste veliko razmišljali o kakšnem bolj gotovem poklicu, a ste na koncu le sledili srcu.
Niti malo mi ni žal! Poznam veliko ljudi, ki delajo stvari, ki jih ne veselijo, zgolj zato, ker jim ti poklici dajejo bolj gotovo prihodnost. Jaz se tega ne grem! Verjamem, da če nekaj delaš z veseljem, si v tem tudi dober in uspešen. Ne vem, kaj me čaka, diplomirala bom prav v tej koronasituaciji, pojma nimam, kako bo. A se iskreno s tem tudi ne ukvarjam kaj dosti. Stvari se tako hitro spreminjajo, nasploh v življenju, v teh časih pa še toliko bolj, da se planiranje in skrbi na dolgi rok ne izplačajo. Energijo se mi zdi bolj smiselno investirati v tu in zdaj.
Imate veliko srečo, da ves čas študija delate.
Res je, neverjetno srečo. (potrka po lesu) Že v prvem letniku gimnazije sem zaigrala v prvem filmu, Rdeča raketa, potem pa so stvari začele kar kapljati, vsako leto nekaj. Tudi preteklo poletje sem snemala dve seriji vzporedno, telenovelo smo na srečo posneli do konca, V imenu ljudstva pa smo morali zaradi korone prekiniti.
Kljub vsemu je bilo torej lansko leto za vas zelo delovno.
Ja, precej. Med prvo karanteno seveda ne, takrat je vse zastalo. Je bila pa delovna študijsko, ukvarjali smo se s tehnologijo, kako prenesti študij na virtualno povezavo … Zelo je bilo naporno, zaradi tega sem imela ves čas ogromno dela.
Kako pa je koronasituacija na vas vplivala psihično?
Imela sem zelo težko krizo. Kar naenkrat je moj osebni prostor postal moj študijski prostor, prostor za druženje s prijatelji prek zooma … Vse se je nakopičilo in zgostilo v tem enem prostoru. Hodila sem spat s študijem, imela sem težave z nespečnostjo … Nisem več vedela, kje so meje, popolnoma sem jih izgubila, zato me je požrl tok misli. Bila sem na robu tega, da znorim. Sploh ker sem bila velik del življenja prefekcionist in me še vedno kdaj zanese, da mora biti vse najboljše in popolno, v takšnih pogojih pa to ni okej. V teh pogojih se moraš znati ustaviti, si vzeti čas in poskrbeti zase ter za svoje mentalno zdravje. To se mi zdi za nas mlade danes še posebej pomembno. Treba je ozavestiti, da to niso običajne okoliščine, da zato ni nič narobe, da prihaja do kriz, in da je prav, da v teh časih samo poskrbiš zase. Tega sem se naučila v preteklih letih in prek študija igre: da sem na prvem mestu jaz.
Če prav razumem, vas do tega ni pripeljala korona, ampak je temu samo postavila piko na i.
Tako je. Že v gimnaziji sem se ukvarjala s tem. Imela sem specifično najstništvo: konstantno sem se gnala naprej, nikoli se nisem ustavila, veliko sem se ignorirala in živela prek ter zunaj sebe, zato sem bila ves čas nezadovoljna. Na neki točki sem ugotovila (predvsem ob študiju igre, ker se pri njem ogromno ukvarjamo sami s sabo), da če sama ne bom postavila mej, poskrbela zase, dala svojemu telesu in duši, kar potrebujeta, tega ne bo storil nihče drug. Tako sem se naučila lepo ravnati sama s sabo.
Kako ste se potem konkretno izkopali iz koronakrize?
Tako, da sem stvarem rekla stop, potem pa sem šla za dva tedna na mali hrvaški otok, brez elektronskih naprav in groznih novic. Ta odmik od sveta in morje sta me pozdravila. Tam sem začela spet poslušati samo sebe in pisati dnevnik, to me je rešilo. S pisanjem objektiviziraš svoja čustva in lahko delaš na njih. Od morja 2020 sem drug človek. Je bilo pa kar hudo.
Vam je pri tem pomagala tudi družina? Vemo, da ste si zelo blizu z mamo in sestrama.
One me vedno podpirajo, čeprav smo si čisto različne in ima vsaka svoj ogenj, a ko je hudo, stopimo skupaj. Veljam za samotarja družine, rabim ogromno časa zase, in tudi v tej osebni krizi sem morala biti sama. Tudi jih nisem želela obremenjevati, tudi one imajo svoje težave. So mi pa definitivno do določene mere tudi pomagale, čeprav sem jih precej odrivala stran.
Vaše življenje je očitno tudi tekma.
Ha ha, ja, res je. Ampak sem ugotovila, da sem jaz tista, ki ima žogo, da jaz vodim in je veliko odvisno od mene. Ampak saj je življenje za vsakega tekma.
Ste športna navijačica?
Ne, niti slučajno! Zelo rada šport izvajam, gledam pa ne.
Kot najstnica ste radi slikali in fotografirali. To še počnete?
Občasno. Zdaj so moji hobiji zelo zminimalizirani, a sem se ravno lani začela boriti proti temu, da bi bila igra središče mojega življenja, in sem začela obujati druge stvari, ki me zanimajo.
Katere?
Predvsem šport, kulinariko in pisanje scenarijev. Letos sem se zaljubila v hribe, a zdaj ne smemo iz občine. Sem velik ljubitelj narave, obožujem izlete v gore, gozdove, na morje …
Imate morda tudi kakšno domačo žival?
Ja, doma na Krki imamo psa in mačka. Psička ima enajst let; še včeraj je bila mala »bubica«, ki smo jo prinesli domov, zdaj pa je že čisto umirjena. Opazila sem, da se stara, in mi postane malo hudo. Se sprašujem, kaj vse sem zamudila pri njej. Joj, kako bo šele z otroki, če jih bom kdaj imela. (smeh)
Si želite otrok?
No, no, počakajmo, imam šele 22 let, niti razmišljam še ne o njih. (smeh) Najprej bi rada dosegla še toliko stvari. Meni se zdi, da je življenje brez otroka eno, ko postaneš mama, pa se začne neko drugo življenje. Ne pravim, da je katero boljše ali slabše, a najprej si želim izkusiti vse lepote tega, potem pa se posvetiti drugemu. Obe bi rada izkoristila do konca.
Razmišljate morda o karieri v tujini glede na to, da ste nastopili že v BBC-jevi seriji Love, Life and Records?
Za vsako dobljeno priložnost sem hvaležna in nobene ne bi zavrnila. A ne čutim ogromne potrebe, da bi šla v tujino. Rada imam naš prostor, nisem se ga še nasičila, saj sem šele začela bolj intenzivno delati in spoznavati ljudi. Področje gledališča mi je na primer še popolnoma neznano. Zelo me zanima, kaj še lahko ustvarim s slovenskimi ustvarjalci, ki jih zelo cenim.
Se vam obetajo kakšni novi projekti?
Dokončati moramo snemanje V imenu ljudstva, obeta se tudi nekaj v gledališču, a stvari se spreminjajo z danes na jutri.
Se prepuščate toku?
Ja, živim tukaj in zdaj. Saj si včasih pravim, da sem naivna in ne bom mogla vse življenje razmišljati tako. A sem se v življenju že preveč ukvarjala s tem, kaj bo jutri. Ni nujno, da jutri sploh bo. Uživajmo raje v lepotah, ki so zdaj pred nami in na voljo. Sekiramo se lahko kadarkoli, uživati pa ne moremo vedno. Se pa zavedam, da imam 22 let in lahko tako razmišljam. Kasneje morda ne bom več.
