Primeri inšpektorja Vrenka so nastali po romanih slovenskega pisatelja Avgusta Demšarja Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led.
Serija v šestih epizodah v središče postavlja inšpektorja Vrenka, ki se v mariborski prestolnici srečuje s preiskovanjem kriminalističnih primerov in temnih skrivnosti ali strasti, ki usodno posegajo v človeška življenja, poleg tega pa zasleduje tudi njegovo zasebno življenje. V naslovni vlogi nastopa Dario Varga, kriminalistično ekipo pa sestavljata še Jurij Drevenšek in Lotos Vincenc Šparovec.
Ta nam je razkril, kako je bilo delati v času covida-19, kako pomembne so njemu prijateljske vezi pri sodelavcih in v kakšni novi, neigralski vlogi ga bomo lahko spoznali v naslednji gledališki sezoni.
Po Mamah se na male zaslone vračate v vlogi kriminalističnega inšpektorja Oskarja Brajdiča v kriminalni nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju?
Pritegnila sta me žanr in format. S cehovskega stališča sem bil navdušen nad izvedbo serije Jezero. Vesel sem, da so me poklicali zraven. Varnost mi je pomenil tudi režiser Slobodan Maksimović, s katerim sem sodeloval pri seriji Mame, ki je po mojem za svoj format ponudila malo več, kot bi kdo pričakoval. Z Borisom Jurjaševičem sicer do zdaj še nisem imel izkušenj, ampak se je izkazal kot zelo dosleden in predan partner v ustvarjanju. Ekipa je upravičila moje zaupanje. Mislim, da je Vladan G. Janković naredil presežek v filmski fotografiji. Jaz sem se v objemu številne ekipe počutil varnega in mislim, da je vsak svojo nalogo oddelal odgovorno. Bilo je krasno snemanje in prepričan sem, da bo tudi izvedba na nivoju. To je tisto, kar loči resno produkcijo, kar RTV-hiša nedvomno je, od komercialnih izvedb drugih žanrov. Mislim, da smo se približali profesionalni izvedbi in da bodo gledalci prepoznali dodano vrednost tovrstne produkcije.
Ste imeli na voljo dovolj časa za snemanje?
Serija je bila posneta v 52 dneh, zraven sem bil pri približno polovici. Seveda sta bila najbolj obremenjena glavni igralec in ekipa na snemanju, ki je vsak dan delala po 12 ur. Bilo je naporno, ampak mislim, da smo vsi potegnili iz sebe maksimum. Prizanesla nam je tudi korona, saj nismo imeli niti enega okuženega, tako da je nekaj tam zgoraj pazilo na nas.
Kako drugače je bilo snemati zaradi pandemije?
Drugače je bilo to, da smo čutili privilegij, da lahko snemamo v času, ko so kulturne dejavnosti in prireditve prepovedane. Vsi smo radi prihajali na snemanja, ker smo to doživljali kot nagrado – veseli, da lahko opravljamo svoj poklic. Korona nam je dala še močnejšo pripadnost poklicu in v končni fazi tudi odgovornost.
Katera je vaša najljubša kriminalna serija?
Vem, da je to žanr, ki je trenutno zelo v razcvetu, a jaz serije raje delam, kot jih gledam. Tudi televizije trenutno nimam doma. Včasih pa sem zelo rad pogledal Sherlocka Holmesa in Poirota.
Ste se za vlogo Oskarja Brajdiča posvetovali s kom iz kriminalistične stroke?
Pri vlogi mi je pomagala izkušnja služenja v vojski v Vojni policiji, tako da so mi postopki približno znani, ker se ne razlikujejo veliko od civilne policije, in potem še v Teritorialni obrambi. Med pripravami nas je obiskal tudi kriminalist, ki nam je povedal osnovne podatke, principe in pristope. Tako da sem se dobro počutil.
Tudi sicer prisegate na verizem?
Če takrat, ko stojim na odru ali pa pred kamero, ne verjamem samemu sebi, je tudi zelo malo verjetno, da mi kdo drug. Na to prisegam.
Menite, da bi bili dober kriminalist?
Ja.
Oskar je tesen sodelavec in pomočnik glavnega lika, inšpektorja Martina Vrenka. Koliko so vam pri sodelavcih pomembne prijateljske vezi?
Igralstvo je zelo specifičen poklic. Imam se za lojalnega človeka, od nekdaj sem bil predan kolektivu, čeprav se rad po tem, ko končamo delo, umaknem v osamo. Ampak igralstvo je tak poklic, da vsakič, ko vstopiš v vlogo oziroma ko se pogovarjaš o temi, ki jo obdeluješ, govoriš o sebi prek svojih izkušenj, tako da so vse naše debate, ki jih imamo v gledališču ali v pripravah na snemanje, razgrinjanje samega sebe. Med pripravami ni možnosti blefiranja in dajanja vtisov. Mislim, da so naše vezi prek te odprtosti, ki jo razgrnemo na pripravah, zelo močne, ko si znamo priznati, da smo ranljivi, občutljivi, ko si znamo mogoče priznati, da česa v življenju ne delamo prav. In zaradi tega mi je ta poklic v končni fazi tudi tako privlačen.
Vam je to, da toliko veste o svojih sodelavcih in obratno, kdaj tudi v breme?
Zame je privilegij, če lahko stopim v bližino, ker samo bližina lahko naredi umetnost. Če si ne upamo vstopiti, potem plavamo na površini in je to samo neko kazanje in to se čuti na izdelku. Čuti se tudi v žanrih in v pristopih: mehiška nadaljevanka – pa spoštujem, da ne bo pomote – je nekaj drugega kot Lars von Trier.
Z enim izmed sodelavcev poleti tudi jadrata. Vaju pogosto prepoznajo?
S Sebo sva povezana že dolgo časa, še iz srednje šole. Tri mesece sva bila skupaj na ladji, skupaj sva bila v Južni Ameriki. Po navadi naju na morju ne morejo nadlegovati, ker smo večinoma na odprtem morju.
Enkrat ste že zapustili igro. Še razmišljate o tem?
Ne, ne razmišljam o tem, da bi zapustil igro. Je bilo pa to naravno stanje stvari, ko se človek v obdobju, ko je še mlad, sprašuje, ali je to to ali bi rad poskusil še kaj drugega, in je mogoče lahko tudi frustracija, da misli, da za vse, kar zna in s čimer lahko zasluži denar, potrebuje oder ali kamero oziroma tekst, ki mu ga nekdo napiše. To je mene pri 30 letih, ko sem dobil pogodbo za nedoločen čas, zelo frustriralo. Vprašal sem se: »A to je zdaj to do penzije?« In sem šel naredit še dve šoli, ki sta me zaznamovali kot otroka: pomorsko in vojaško. Za vsako sem si vzel po eno leto. Zdaj sem miren.
Če bi se lahko umaknili, kamorkoli bi želeli, in bi imeli zagotovljene vse eksistencialne potrebe, kam bi se?
Nekam, kjer bi lahko gledal morje in bil s svojimi bližnjimi.
Kaj vas navdihuje?
Lepota in veselje do življenja. Zadnje čase tudi pisanje.
Kaj pa pišete?
Trenutno pišem dramo Človek v morju, ki jo bodo v MGL uprizorili naslednjo sezono.
Bomo vas v tej sezoni še videli na kakšni premieri?
Pred mesecem dni smo zapakirali predstavo Tišina med nami. Zdaj čakamo na to, da jo bomo lahko uprizorili. Marca pa začnem študij z Matjažem Zupančičem.
