Čeprav je legendarna hrvaška pevka želela, da bi njen obisk minil brez navzočnosti medijev, pa se je glas o njenem obisku hitro razširil.
"Bežala sem kot sam hudič od vseh kamer in fotoaparatov. Ne želim publicitete, upam, da me razumete," je rekla Tereza.
Poudarja, da v vsej zgodbi ona sama ni važna in da želi samo, da se ljudem na področju Banovine pomaga in da se sliši za njihove žalostne usode in težke pogoje, v katerih so se znašli.
"Nisem mogla samo sedeti in se delati, kot da se nič ni zgodilo," je povedala. "Najprej sem se določila oditi v Novo Selo Glinsko, blizu Gline. Tam so ljudje trpeli med vojno, potem pa si niso niti dobro opomogli in zdaj jih je dotolkel še ta potres. To je mala vasica, vsega 50 hiš in samo še starci živijo tam. Vprašanje je, če bo zdaj sploh še kdo ostal. Tam sem spoznala Stjepanovo družino. Žena, trije otroci, babica ... Vsi sedaj živijo v majhnem kontejnerju. In pomislite, čeprav nimajo več ničesar, so me povabili na kavo. Pa sem jim rekla: 'Kakšna kava, važno je, da ste vi dobro'," pripoveduje eno od zgodb Tereza.
Ko je obiskovala ljudi, jim je poleg pomoči želela upanje vliti tudi s pesmijo. "Sploh ne vem, kako sem od vseh teh čustev sploh lahko pela," pravi. "Grizla sem se v ustnice, da ne bi še sama zajokala."
Pevska legenda pravi, da se bo še vrnila. "Tem ljudem je treba pomagati. Rabijo denar, rabijo pomoč in želim jim dati, kolikor le morem. Hrane imajo dovolj. Ampak zdaj prihaja sneg in kam bodo šli? Samo blato je še ostalo okoli njih."
Tereza ve, da vsem ne bo mogla pomagati. "Zaradi tega mi je zelo težko. Vse bi jim dala, ampak ne morem sama. V zadnjem letu nisem ničesar prislužila, kot tudi drugi moji kolegi, vendar to ni razlog, da ne bi pomagala. Imam nekaj prihrankov in vse kar imam bom dala, če bom vedela, da sem s tem nekomu pomagala. Samo človek sem," pravi Tereza, ki je tudi sama nekoč ostala brez hiše - ne sicer v potresu, pač pa v vojni na Hrvaškem, ko so njeno hišo v Konavlah oropali in zažgali pripadniki takratne Jugoslovanske armade.
