Knjiga in zgoščenka z naslovom Repki sta namenjeni najmlajšim, ki se bodo lahko ob poeziji tudi zabavali. Knjiga je izvrsten prelet čez najboljša dela naših otroških pesmic, ki so predstavljene na zelo moderen način. Več o projektu smo povprašali kar avtorja.
Z Igorjem sta naredila že drugo skupno knjigo, z naslovom Repki. Najprej pohvale za super naslov. Kako sta se ga spomnila?
Rok: Meni se je zdelo, da mora biti kratko in jasno in udarno. Rap pesmi za mlade – so lahko samo Repki. (smeh)
Igor: Sam sem imel v mislih nekaj bolj pesniškega, in sicer Zvočne perutnice za repke in repatice, a se je Roku, ki je sicer raperski zgodbar, zdel naslov predolg, zato je kar naprej uporabljal naslov Repkoti. Po tehtnem premisleku in z upoštevanjem slovnice je nato ratal (ja, ratal) naslov Repki.
Kako sta sodelovala? Je bilo kaj drugače kot prvič?
Igor: Predvsem sva se bolje poznala, zato sva vedela, kako bo potekalo najino raziskovanje klasične otroške poezije v povezavi z rapom. A ustvarjanje vsake nove knjige je pot v neznano, tudi to je bilo taka izmuzljiva, z vsakim korakom nova pot.
Rok: Sam sem začutil večjo angažiranost obeh naju v projektu, ker sva imela dobre izkušnje že iz Kla kla klasike, a hkrati so bile zahteve višje. Letvica je skočila za nekaj metrov navzgor! Ob strani sva namreč imela odličnega producenta Damjana Joviča, ki je bil neizprosno zahteven pri kvaliteti zvočnosti projekta. Pa tudi videti Igorja v studiu, kako rapa pred mikrofonom, je bila zame čisto nova izkušnja.
Igor: »Ustvarjanje vsake nove knjige je pot v neznano.«
Idejo za knjigo sta pravzaprav dobila na terenu, ko sta hodila po šolah, kajne?
Igor: Tako je. Kolegice in kolegi so nama rekli, da si tudi najmlajši bralci zaslužijo svojo knjigo, ne le starejši – tisti, ki berejo in poslušajo Kla kla klasiko. Najprej sva izbrala nekaj Rokovih repov, ki gredo v ušesa mlajšim, jim dodala znane pesmi za otroke – in nastala je simpatična predstava, nato pa Repki s povsem drugimi Rokovimi skladbami.
Rok: Med najinimi nastopi Kla kla klasike sva dobila povabilo tudi iz Švice, za tamkajšnjo diasporo Slovencev. Ko sva se peljala na nastop, sva spoznala fanta, ki je pol Slovenec, a doma več ne govorijo slovensko, v šoli pa tudi ne. Ko sem videl, kako se trudi govoriti in da mora razmišljati zraven, sem ugotovil, kako krhek je naš jezik in kako hitro lahko izgine. To me je prizadelo. Čutil sem odgovornost, da nekaj naredim. Odsurfal sem na YouTube, pregledal vsebine za otroke v slovenščini, a nisem bil zadovoljen. Večinoma glasba iz sintesajzerja in enaka intonacija naše abecede, kot je v angleškem jeziku? Je to res vse, kar zmoremo? Pa sem si rekel, ne, prvi vtis otroka, ko spozna slovenski jezik skozi glasbo, mora biti bolj kvaliteten. In tako so se začeli Repki.
Zdi se mi, da je knjiga v tem času, ko šolanje poteka na daljavo, še bolj uporabna kot sicer. Bi bilo za šolarje koristno, da vzamejo v roke vašo knjigo in tako nadomestijo vsaj del časa na računalniku?
Igor: Brez dvoma. Odzivi kažejo, da knjiga deluje kot izvrstna popestritev pouka na daljavo v teh sivih časih, ko imamo od ekranov vsi skupaj že pravokotne obraze.
Rok: Mene se je tako močno dotaknilo nedavno sporočilo kolega, ko je zapisal, da si njegova hčerka prvič v življenju bolj kot igrač želi knjige Repki. Občutek je bil nepopisen, to je tisto, za kar se splača ustvarjati.
Kako sta se lotila izbora pesmi?
Igor: Z izborom sem želel predstaviti kakovostno klasično in sodobno poezijo za otroke. Zame ni vprašanje, ali Oton Župančič ali Anja Štefan, ampak raje uporabim veznik in: Josip Stritar in Oton Župančič in Anja Štefan in Lila Prap. Izključevanj po formuli ali ali je pri nas že tako ali tako preveč.
Zakaj sta knjigo razdelila na tri dele?
Igor: Gre za tematsko razdelitev na sklope: v prvem (Mika me zven jezika) so pesmi o jezikovni igri, drugi razdelek (Čarovnija poezija) nadgrajuje igro prvega razdelka, pred začudenim očesom bralca ali poslušalca se zvrstijo nenavadne živali, rastline, pravljična bitja, tretji razdelek (Svet dvojine in množine) zajema pesmi o družini, o vseh njenih razpoloženjskih odtenkih – slika bližino in toplino, a tudi upor in krivico, vse dokler se ne zaokroži s tematiko povezanosti generacij.
Rok: »Z Repki sem lahko šel še enkrat na rendez-vous po svojem otroštvu, veliko prijetnih spominov se je prebudilo, pesmic, ki so mi jih brali starši, pa zafrkancij, ki smo jih imeli pred blokom kot otroci.«
V knjigi je kar nekaj pesmic, ki smo jih poznali že v naši generaciji. Ali to pomeni, da sta nalašč izbrala pesmi, ki so bile vama všeč, ko sta bila majhna?
Igor: Seveda, drugače tudi ne more biti. Navdušuješ se lahko le za to, kar imaš sam zares rad.
Rok: Z Repki sem lahko šel še enkrat na rendez-vous po svojem otroštvu, veliko prijetnih spominov se je prebudilo, pesmic, ki so mi jih brali starši, pa zafrkancij, ki smo jih imeli pred blokom kot otroci. Vsi tej spomini, združeni z energijo, ki jo imava s hčerko, plus izkušnje, ki sem jih imel kot spremljevalec v osnovni šoli, vse to je bil temelj, iz katerega sem izhajal pri kreativnosti.
Kar nekaj starejših pesmic ste prepesnili. Kako ste se tega lotili?
Rok: Igor je naredil prvi izbor pesmi, ki so se mu zdele zanimive. V meni se je vklopila kreativna mašina in skupaj z prijateljem Erikom Felicijanom sva noč in dan ustvarjala skice pesmi. Rodilo se je 25 osnutkov. Te demote pa sem potem poslal Igorju in kreativni ekipi. Veliko je bilo plev, nekaj pa tudi kvalitetnega zrnja.
Vam je Igor gledal pod prste pri pisanju, jeziku?
Rok: Igor mi vedno da predloge in popravke, ki se mu zdijo nujni, potem pa debatirava. Njega bolj v vleče v zborni jezik, sam se nagibam k pogovornemu in slengu, vmes pa pride do konsenza. Za raperje je znano, da slabo uporabljamo rodilnik in nekatere predloge vztrajno mešamo, tudi čase. »Bom bil« dostikrat pride na spored, zaradi česar Igor privzdigne obrvi. Potem pa rečem, bom popravil, sem bil informiran.
Na začetku sta naredila hip hop slovarček. Mislite, da otroci sicer ne bi razumeli knjige?
Igor: Ne gre za to, da ne bi razumeli knjige in poezije v njej. Namen je bil drug: želel sem otrokom predstaviti bogato in pomembno kulturo hip hopa, njeno energijo, inovativnost, raziskovanje jezika … Rapati je treba začeti zgodaj, da postaneš zares dober. Isto velja za samostojno, kritično razmišljanje o svetu.
Knjigi je priložen album s posnetki. Imajo otroci raje knjigo ali ploščo?
Rok: Mislim, da je prvi stik z projektom glasbeni album, ker je na voljo zastonj na vseh digitalnih spletnih platformah. A glasbeni album je samo del zgodbe, drugi se skriva v knjigi, ki nas popelje na poglobljeno razmišljanje in sprehod skozi svet otroške poezije.
Pri skladbah so vam pomagali otroci. Kako ste jih izbrali?
Rok: Za Super mravljo so trije nadobudneži (Julija, Jurij in Lora) prišli preko Mladinske knjige, eden je Igorjev nečak Jure, mladi producent, ki je sodeloval pri projektu – Tomi, dva (Mina in Nenad Luka) pa sta iz Savskega naselja, ki sta pomagala zapeti prvo pesem Vse je igra. Pa še moja hčerkica Tara se je pridružila.
Koliko vidva bereta?
Igor: Premalo, zlasti v teh časih, ko je treba biti kar naprej pred ekranom, kar človeka veliko bolj izčrpa kot predavanja v živo. A še vedno dovolj, da ohranjam miselno kondicijo. V teh časih je branje za mlade in odrasle bralce pomembno – pa še časa zanj je dovolj.
Rok: Enako premalo. Večinoma poslušam. Ko tečem in imam v ušesih slušalke, kakšne podcaste in avdio knjige. In to kar berem hčerki.
Kaj sicer počneta v karanteni?
Igor: Predavam, berem, kuham – in ne stopam na tehtnico …
Rok: Moj urnik je še bolj poln, kot je bil pred časom covida-19. A sem vesel, da imam delo, in se trudim, da postanem še boljši.
Vaju je epidemija kaj spremenila?
Igor: Ne vem, če spremenila, morda pa več razmišljam o tem, kako samoumevno sem jemal nekatere stvari – npr. to, da lahko kadarkoli vidim starše na Primorskem. Če je nekaj samoumevno, to morda manj ceniš – in zdaj vem, da sta svoboda in bližina tisto, kar je v življenju najbolj dragoceno.
Rok: Mislil sem, da bo 2020 leto, ko bom dobil vse, kar si želim. Sedaj vem, da je 2020 leto, ko sem hvaležen za, vse kar imam.
Kako pa se zdaj zabavata?
Igor: Poslušam Repke in gledam posnetke, ki mi jih pošiljajo študentje, skušam z njimi interpretativno brati književnost, tudi na daljavo, pa kar gre. V resnici, če se le da, postavljam enačaj med delom in veseljem.
Rok: Najbolj uživam, ko sem z ekipo in delamo. Odlično se počutim tudi, ko ustvarjam. Pa ko športam, sem s hčerko in ko s prijatelji gremo kam ven, v hribe.
Kaj za vas pomeni to, da ni dogodkov, ni koncertov?
Igor: Škoda, da jih ni. Ne moreva videti, kako bi se na najin živ nastop, na katerem Rok rapa, jaz pa recitiram, oblečen v mušnico ali hudo mravljico, odzivali mladi poslušalci. Po moje bi bilo tooop!
Rok: En del tebe manjka. Nastop je zame tudi doživetje duha, pika na i, ko dam glasbo in dobim energijo ljudi nazaj. To pogrešam. Hkrati pa imam toliko dela drugje, da sem vesel, da lahko dokončam stvari, da ne stojijo na pol odprte.
Kaj vam je dala in kaj vzela ta karantena?
Igor: Poklonila mi je soprogo, vzela pa nekaj telesne kondicije.
Rok: Dala mi je nove prijatelje in poznanstva, dala mi je več hvaležnosti, vzela pa možnost potovanja, zabavanja in kofetkanja v kakšnih alternativnih prostorih, to zelo pogrešam.
