Je strastna bralka, obširnejša ko je knjiga, bolj uživa v njej. Je pa tudi strastna kritičarka, tako literature, gledaliških predstav, koncertov kot politike. In stroga organizatorka ženskih srečanj – šest prijateljic, ona je sedma, se že vrsto let srečuje na njihovih domovih, vsakič ena pripravi večerjo, pogostitev s konceptom, in potem se razvije pogovor. Ki se vsakokrat zavleče v jutranje ure. O teh srečanjih, o tem, kako so pripravile kakšno prav posebno večerjo pa kako doživljajo druga drugo – so napisale knjigo Sedem žensk gre na večerjo.
Katerih sedem?
To so vse izjemno razgledane, pametne, razmišljujoče ženske. Barbara Jaki je direktorica Narodne galerije, Jedrt Jež Furlan je kolumnistka, na založbi Goga odgovorna za odnose z javnostmi, Maja Glücks dela na ministrstvu za šolstvo, Majda Širca, nekdanja kulturna ministrica, je avtorica dokumentarnih filmov, Mateja Rebolj je balerina, Aljana Pogačnik pa je delala v državni upravi na področju znanosti. Zamisel za knjigo – gostiteljica opiše svoj večer in doda tudi recepte jedi, ki jih je skuhala, preostalih šest žensk pa opiše, kako so doživljale ta isti večer – je dala Bojana, ki je tudi nekakšen »motor« te družbe, glavna pobudnica večerij in druženj, tista, ki jih že toliko let drži skupaj. Bojana je za knjigo domislila »rašomonski« princip – kako različno ljudje vidijo iste stvari: »Ko sem projekt predlagala, vse niso bile ravno navdušene. A potem so vse zelo dobro napisale kako se družimo, tudi tiste, ki sicer ne pišejo. Aljana je potem šla v šolo kreativnega pisanja, Majda je v tej knjigi prvič 'razstavila' svoje akvarele. Naše večerje so postale še bolj zavezujoče, konceptualne. Izziv. Je pa to moja prva čisto ženska družba, prej sem imela vedno mešane. In je tudi prva samo moja družba, ne pa tudi mojega partnerja. Začele smo se dobivati in ugotovile, da je naš pogovor čisto drugačen, če ni zraven moških. Imamo skupno ljubezen: filme in knjige. Vse pa smo se bolj ali manj ukvarjale tudi s politiko. Skupaj smo lahko od sedmih zvečer pa vse do dveh zjutraj. Nekajkrat me je Leon vprašal, kaj delamo toliko časa. Govorimo! Zdi se mi imenitno, da imaš zavezo prijateljstva med ženskami, ki so tako posebne, vsaka zase. Poleg teh šest imam zelo malo prijateljic. Tistih, ki bi jih lahko poklicala sredi noči. Vseh teh šest lahko pokličem vedno,« razmišlja Bojana.
Tudi terapevtske seanse
Te njihove večerje so tudi malo terapevtske. O vsem se lahko pogovarjajo, tudi o svojih težavah. Poslušajo se, že to je veliko, nasveti niti niso potrebni. Samo to, da si prisluhnejo. »Potem ko smo poslušale eno med nami, nam je naslednjič rekla: Punce, jaz sem svojo travmo oddelala,« se spominja Bojana. In doda: »Tudi zato ima človek prijatelje. Moraš imeti nekoga, ki mu lahko vse poveš. Zato je obdobje, ki ga preživljamo zdaj, tako težavno – ker imamo vsi isto travmo, manjka nam bližina, ljudje. Vsakomur, ki pišem maile ali sporočila, na koncu dodam še: objem! Prej tega nisem počela.«
Odzivi na knjigo
Bojana je presenečena. Mislila je, da bo malokoga zanimalo, o čem razmišlja sedem prijateljic, medtem ko ena od njih pripravlja večerjo za preostalih šest. Kaj razmišljajo druga o drugi. Kako čutijo druga do druge. Pa ni bilo tako. Ko je izšla, so se ljudje očitno razveselili nezatežene knjige. Ki govori o tem, kako se imajo ženske dobro, kako so si naklonjene. »Tudi med prijateljicami mora obstajati neka kemija, naklonjenost, čeprav Svetlana Slapšak pravi, da kemija ne obstaja in da je med partnerji kemija svetovni nazor.« (smeh) Odziv jih je presenetil, zato bo knjiga ponatisnjena in bo ponovno izšla še pred novim letom.
O čem se pogovarjajo?
O čem torej teče beseda šest, sedem ur, pa še na poti domov? »Vse nas zanima politika in vse, kar se dogaja izven našega ozkega kroga. Vsaka od nas zelo dobro pozna neko področje. Vse nas zanimajo filmi, predstave, knjige ..., do njih imamo različne odnose. Barbara nas uči, kako gledati slike, Majda filme, Mateja baletne predstave, Jedrt nas oskrbuje z novostmi s knjižnega trga, jaz imam čez knjige, Aljana in Maja sta res dobri sogovornici. Druga drugi širimo obzorja. Pogovarjamo se o vsem. Enkrat je prišel Leon malo prej domov in nas je samo poslušal v dnevni sobi. Ko so ženske odšle, je rekel: To je pa takšna kakofonija zvokov! (smeh) Ne vem, koliko časa bi morale biti skupaj, da bi zavladala tišina!« se sprašuje Bojana in si tudi odgovori: »Po mojem nikoli!«
Skupaj tudi na počitnice
Pet žensk od teh sedmih je šlo že tudi na skupne počitnice, na osamljen otok, v hiško, vsaka je počela, kar je želela. Majda je slikala, druge so brale, se pogovarjale, kuhale, vsaka je kuhala en dan in vsaka si je morala za kuhanje na otok prinesti tudi vse sestavine. »Nikoli se nismo sprle, pa smo bile en teden skupaj dan in noč. Pa tako zelo smo si različne. Naša skupna lastnost pa je, da smo tudi zelo tolerantne. Če imamo kakšno težavo med sabo, se pogovorimo. In gre mimo. Nekatere stvari je treba povedati naglas, ampak lepo. Z odmerkom humorja in naklonjenosti. Potem razmislimo o tem, kar smo si povedale.«
Bojana je šefica
Vse punce se strinjajo, da je Bojana motor te družbe. Tako je bilo tudi pri nastajanju knjige. »Jaz sem za prosvetljeni absolutizem, eden vodi vso zadevo, sicer se procesi odločanja vlečejo predolgo. Na začetku smo se dobivale enkrat na mesec, pa še rojstne dneve smo praznovale. Značilnost vseh nas je, da nobena ni zlobna niti hudobna. S takšnimi ljudmi v življenju nočem imeti več opravka. Zdaj, ko nisem več v službi, si to lahko privoščim. Imam alergijo na zlobne in hudobne ljudi.«
Kaj pravijo druge prijateljice
Nekatere prijateljice in znanke so po tem, ko so knjigo prebrale, Bojani potožile, da jim je žal, da niso zraven. (Moram priznati, da sem si takšno žensko druženje zaželela tudi jaz.) »Morda pa bo to komu za vzor,« si želi Bojana, »zadnjič so mi neke ženske, ki se družijo na izletih, rekle, da se bodo morda poleg izletov lotile tudi kuhanja. Sicer pa je prijateljstvo dvosmeren proces, moraš ga gojiti. Imam nekaj prijateljev, ki živijo v tujini. Občasno se slišimo in je tako, kot bi končali pogovor prejšnji večer. A moramo se klicati, vzdrževati stike. Potrebujemo občutek, da nekomu je do nas. A sedem je maksimalno število, včasih nam celo uspe, da vse prisluhnemo samo eni. In dobro je tudi, da smo samo ženske. Enkrat, ko je Leon prišel domov in je večerja še trajala, je bila takoj vsa pozornost usmerjena k njemu, kar je bilo sicer lepo od vseh, a je bila vsebina pogovora čisto druga. Nastala je druga dinamika,« se spominja Bojana. »Res pa moram povedati, da se nikoli nismo pogovarjale o frizerjih ali oblačilih.«
Pisanje dnevnika. In pisem
Stvari postanejo bolj resne, zavezujoče, če jih človek zapiše. Tako so se ženske resneje lotile tistih večerij, ki so jih pozneje opisale v knjigi – tam je namreč vsaka dodala tudi recepte za vse jedi, ki jih je pripravila. »Z Leonom že nekaj let piševa dnevnik. Moj prijatelj psihiater mi je rekel, da je to tudi dobra terapija – ko daš zadevo na papir, razmišljaš o njej drugače. Tako se lahko izogneš tudi kakšni hujši depresiji. Ko bereš stvari za nazaj, ugotoviš, da se ti je to že dogajalo in da ti ni treba prestajati še enkrat. Tudi za to obdobje zdaj je pametno pisati. Z Leonom sva si med prvim valom epidemije pisala elektronska pisma in jih, ko je bilo prvega vala konec, prebrala. Bilo je zelo zanimivo branje. Spomladi nisem mogla brati literature, ker sem bila preveč jezna, vznemirjena, togotna, zato je bilo dobro, da sem se zamotila s pisanjem. Ni pa bilo tako grozno, kot je zdaj, bila je pomlad, lepo vreme, zdaj, v dežju, še na sprehod ne moreš. Upam, da bo dobra stran karantene to, da se bodo ljudje navadili brati,« zaključi Bojana.
Vera v prijateljstvo
Kaj Bojani in njenim prijateljicam pomenijo ta posebna, živahna, kulinarična in debatna ženska druženja? »Pomenijo mi vero v prijateljstvo, kar se mi zdi zelo pomembno. Vero v to, da obstaja sedem tako različnih žensk, kot smo me, ki uspemo v druženju videti samo dobre stvari in druga v drugi tudi. To je terapija. In to bi morali imeti vsi ljudje. Skupino ljudi, ki lahko deluje tudi kot terapevtska skupina. In upam, da bo na podlagi te knjige nastala še kakšna takšna skupina. Še posebej zdaj, v teh časih, ko ugotavljamo, kako zelo potrebujemo druge ljudi. Ne verjamem v samotarstvo. Saj potrebujem svoj čas, samoto, moje dopoldneve, ko pijem kavo, berem časopise, knjige ..., tu ni nobene prisile, dolžnosti. Tako kot pri naših srečanjih. Sestajamo se iz veselja, srečanja nam dobro denejo. Jeseni se še nismo dobile. Čuvamo druga drugo in svoje sorodnike. In je težko. Komaj čakamo; to je ena vrsta odloženega užitka. Se pa slišimo, skoraj vsak teden. Razmišljam o tem, da bi šle na Zoom, a ga ne maram preveč, težko sprejmem to kot nadomestilo.«
Ženske, ženske
Si Bojana predstavlja moško družbo, ki bi tako uspešno delovala? »Ženske si upamo priznati, da nam druženje veliko pomeni. Moški so prav tako socialno naravnani, vsaj moji znanci in prijatelji, malo pa so tudi komot. Organizacijo in skrb za druženje prepuščajo ženskam. In so blazno veseli, ko se dobimo. Tako da je to očitno bolj ženski princip. Moški si ne upajo priznati, da je to sestavni del življenja, bogastvo, ki ti ga nič ne poplača. In nič ne more tega nadomestiti. Z Leonom tudi veliko potujeva. Rada potujeva sama. A sva pred leti v Peruju slučajno srečala slovenski par, ki je tako nekompliciran kot midva, in od takrat potujemo enkrat na leto skupaj. Smo tolerantni, si ne težimo, sprejmemo tudi morebitne težave na potovanju in si lepšamo skupni čas, radi dobro jemo in pijemo. Naša potovanja so zaradi tega še lepša in bogatejša.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
