Škofjeloški pasijon (Processio Locopolitana) je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo, zapisano v slovenskem jeziku z dodatki v latinskem in nemškem jeziku ter z režijskimi opombami. Velja tudi za edino v celoti ohranjeno režijsko pasijonsko knjigo v Evropi iz začetka 18. stoletja.
Knjigo še danes hranijo v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, kjer je tudi nastala. Ob 300-letnici so se odločili, da jo restavrirajo. Delo so zaupali strokovnjakinji Blanki Avguštin Florjanovič, ki je restavrirala tudi Dalmatinovo Biblijo. Praznovanje obletnice pa bo zaradi pandemije okrnjeno, saj so morali načrtovano uprizoritev prestaviti na leto 2022.
Potem ko so pri prejšnji leta 2015 skušali kakšne besede zaradi lažjega razumevanja nadomestiti, se nova znova vrača v original.
Besedilo pasijona je sestavljeno iz 869 verzov in 13 podob in je nastalo na podlagi tradicije uprizoritev slovenskih spokornih procesij iz srednjega veka. Njihov namen je bil svetopisemske zgodbe približati preprostemu človeku.
Pomen tega je prepoznal tudi Unesco, ki je Škofjeloški pasijon leta 2016 vpisal na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Škofjeloški pasijon se odvija v obliki procesije na ulicah in trgih srednjeveškega mesta. Romuald je v igro vključil lokalno prebivalstvo iz Škofje Loke in okolice in tako ljudi povezal med seboj. Enako je bilo pri uprizoritvah, ki so jih pripravili v letih 1999, 2000, 2009 in 2015, saj je v njih sodelovalo okoli 1000 ljudi.
Tako bo tudi v procesiji, ki bi morala biti v postnem in velikonočnem času leta 2021, a so jo zaradi epidemije prestavili na leto 2022. Tristoletnico bodo zato obeležili na drugačen način.
Načrtujejo več dogodkov, od epidemiološke situacije v marcu in aprilu pa bo odvisno, ali bodo manjši dogodki lahko potekali v živo ali pa bodo vse primorani preseliti na splet. Med drugim načrtujejo simpozij, razstave in koncerte. Na spletni strani bi lahko predvajali na novo posnet govor Škofjeloškega pasijona in dokumentarni film, ki je nastal ob restavriranju knjige.
