Omar Naber je eden izmed tistih umetnikov, ki – če ne ustvarja glasbe – ustvarja dobro voljo. To še posebej pride do izraza v veselem decembru, kjer pa v nobeni stvari ne pretirava, niti z okraševanjem.
»Če že okrašujem, tisto malo, kar sploh, to storim, ko tako začutim, in se nikoli ne ravnam po datumih. Včasih že konec novembra, spet drugič pa lahko le kak dan ali dva pred božičem. Kakor me prime in kakor začutim,« v uvodu strne glasbenik, ki ob tem priznava, da je bolj racionalen:
»V stanovanju imam predvsem stvari, ki so praktične in so hkrati lahko tudi lepe. Nikoli pa nisem imel doma stvari, ki bi bile samo lepe. Zdi se mi škoda prostora in denarja. Sem praktičen, kar pa ne pomeni, da mi je za estetiko vseeno. Okraševali smo bolj, ko sem bil majhen. Odkar živim sam, pa je praznična glasba v adventnem času zame povsem dovolj. Tudi glasba je okras.«
To nalogo prepusti dekletom
V prijetnem razgovoru nekdanji evrovizijski predstavnik pripoveduje, da se vsega skupaj vendarle ne loti sam, ampak praznično olepšanje doma zaupa gostjam: »Glede na to, da se veliko družim z dekleti, prepuščam to tistim, s katerimi redno prijateljujem in so pogosto na obisku. Rad imam, da se gostje pri meni počutijo kot doma, zato z veseljem prepustim to nalogo puncam.« Sicer pa so Omarju bolj kot okraski pomembne drobne pozornosti: »Denar v tem času poskušam usmerjati čim bolj v praktične stvari, tako da v tem času zagotovo več zapravim za darilca za prijatelje in prijateljice. Imam pa eno posebnost, decembra namreč spim na posteljnini z adventnimi elementi, kot so Božiček, njegove sani in jeleni, snežinke, božična drevesca. Meni se zdi prav zabavno,« je dejal v smehu.
Miklavža niso praznovali
Glede na to, da nas je pred dnevi obiskal prvi dobri mož, smo Naberja še povprašali, ali mu je letos Miklavž kaj prinesel? »Miklavža nismo doma nikoli praznovali. Se pa živo spominjam Miklavža v osnovni in glasbeni šoli. Miklavž se mi je od nekdaj zdel nekoliko čarobnejši, kot sta bila Božiček in dedek Mraz. Verjetno prav zato, ker je prišel samo za en dan in hitro odšel. Božiček in dedek Mraz pa sta bila vedno prisotna celo drugo polovico decembra. (smeh). No, če pa že, mi je Miklavž ponavadi prinesel sladkarije in čokolade, ki so bile pri nas otrocih vedno zelo dobrodošle. Kot odrasel se sladkarijam strogo izogibam, a vseeno na Miklavža ohranjam krasen spomin,« je odgovoril priljubljeni pevec, ki nam je še zaupal, da je ob tem imel srečo, saj ga starši in učitelji v šoli niso nikoli strašili s parkeljni, zato se jih nikoli ni bal: »Pa tudi mama mi je povedala, da so to v resnici prijazni možiclji, ki nikomur nič nočejo, in da samo opozarjajo, da je čez leto treba biti priden.«
Nepozabno praznovanje
Čeprav je v naši deželi v tem času kar nekaj običajev, nam je glasbenik za konec še zaupal, da se mu zdi, da v Ljubljani, kjer je po navadi praznoval, kakšnih posebnih običajev ni opazil. »Smo pa enkrat božič praznovali v Jordaniji pri moji družini, od koder prihaja moj oče. Čeprav je Jordanija arabska dežela, kjer je večina prebivalstva muslimanske vere, je moja družina v manjšini katoliških Kristjanov. Zato tudi oni praznujejo božič. Moram reči, da se mi je tisto praznovanje vtisnilo v spomin za vse življenje, star sem bil okoli osem let. Pri dedku in babici, ki sta imela res prostorno hišo, se je zbralo okoli 50 sorodnikov, hiša je bila res polna. Toliko hrane na kupu v življenju še nisem videl. Vsa hiša je dišala po dobrotah, pojedina je trajala par ur. Po pojedini pa se je pelo, plesalo, zabavalo vse do poznega večera. Odrasli so prijeli v roke inštrumente in igrali do onemoglosti. Bratranci in sestrične pa smo se skrivali po hiši, po sobah in pod ogromno mizo, ki se je šibila od dobrot,« je zaključil.
