Ljubitelji slovenskih serij Jerneja Kuntnerja zelo dobro poznajo. Trenutno ga lahko na malih ekranih spremljajo v seriji Najini mostovi na POP TV v vlogi poslanca in vinarja Borisa Juga, družinskega človeka, ljubečega moža in očeta, ki si prizadeva, da bi bilo zadoščeno pravici in rad pomaga drugim ljudem, tudi s svojim vplivom, je pa v preteklosti naredil nekaj napačnih potez, zaradi katerih mora še poplačati kakšno stvar za nazaj.
Kako bi se sam znašel na političnem parketu, kaj bi bili njegovi prvi trije ukrepi, če bi mu dali absolutno oblast in po čem mu bo to z novim koronavirusom zaznamovano leto ostalo v lepem spominu, izveste spodaj.
V seriji igrate poslanca in vinarja Borisa Juga. Ste se pri oblikovanju vloge zgledovali po kom od naših politikov?
Ne, seveda ne. Tega nikoli ne delam. Sem kreativen igralec, ne imitator. Vse svoje like ustvarim sam, seveda po navdihu in pogovorih z režiserji, soustvarjalci serije ali filma. Potem pa spustim svojo domišljijo z vajeti in z marljivim delom skreiram nov lik. Včasih pozitiven, včasih negativen. Nikoli ne olepšujem svojih vlog, da bi bolj ugajali občinstvu. Vedno grem do konca.
"Slovenija je čudežna dežela, bogata država ljudi in narave. Če bi se vsi tega močno in predano zavedali, bi lahko samo rastli. V ponosno, pošteno domovino."
Vas ljudje na ulici kdaj zamenjujejo z likom in vam govorijo, kaj vse bi še morali postoriti?
Seveda, zdaj sem za ljudi kar Boris. (smeh) No, je pa res, da je tega »pouličnega« srečevanja bolj malo glede na koronski čas. A se tudi to pripeti, ljudje me kljub maski prepoznajo in ogovorijo. Za zdaj pa večina mojih »srečevanj« z ljudmi poteka na mojem profilu na InstagramU in na FB-strani Jernej Kuntner. Vesel sem pozitivnega in navdušenega odziva ljudi na svojo vlogo in na serijo vobče. Verjetno pa bo, ko se bo korona premagala, na srečevanjih pojavila tudi kakšna ideja, kaj bi moral urediti na političnem parketu. (smeh)
Ste kdaj razmišljali, da bi kandidirali za kakšno politično funkcijo?
Ne. Nisem človek politike. Načelnost je redka ribica v naših mlakah.
Ste dobivali kakšne ponudbe političnih strank?
Sem dobival, sem. A že pred časom. Sem pa hitro pojasnil, da sem človek umetnosti in ustvarjanja. In umetnik od vseh. Ni vsak človek za vsako delo.
Menite sicer, da bi bili dober politik, da bi delali v prid ljudstva?
Brez skrbi. Še preveč. Kar pa bi zagotovo marsikoga, ki ni na višji stopnji zavedanja, motilo.
"Ko sem bil mlad, sem mislil, da je odkritosrčnost cenjena vrlina. Pa sem se velikokrat opekel. Intenzivno, na lastni koži. Človeška žlehtnoba ne prenese resnice. Pa sem počasi zorel. Tako ostajam blagosrčen, a v svojih načelih in svoji resnici tudi srčen."
Bi sploh lahko obstali na našem političnem parketu?
Ne vem, res ne. S tem se ne ukvarjam in ne delam takih »projekcij«. (smeh) Slovenija je čudežna dežela, bogata država ljudi in narave. Če bi se vsi tega močno in predano zavedali, bi lahko samo rastli. V ponosno, pošteno domovino.
Kaj po vašem spridi ljudi na teh položajih?
Saj ne čisto vseh. Ne smemo poenostavljati in delati krivice mnogim. Je pa veliko skušnjav. Sploh, če človek ni po svoji naravi trden v sebi. Nenačelnost. Dvojna merila. Pohlep. Osebne koristi pred koristjo državljanov.
Če bi vam dali absolutno oblast – kaj bi bili vaši prvi trije ukrepi?
Uf, ta je pa dobra. Dobro, recimo absolutno oblast na svetu. Najprej bi ukinil denar. Mislim, da je to prvi problem človekove neenakosti. Požrešnost. Ko bi to uredili, bi ukinil vse aktivnosti, vezane na fosilna goriva. (Ker bi ne bilo denarja, bi ne bilo interesa za naftne lobije. In s tem bi rešil še ekologijo. In tudi problem vojsk. Ker ne bi bilo interesa osvajanja zemeljskih zalog, bi se same razgradile.) In potem bi uvedel mir. Mir v duše nemirnih in sovražnih ter s tem mir na Zemlji.
Ste sicer diplomatski ali raje vsakemu poveste, kar mu gre ne glede na morebitne posledice?
Z leti postaja človek vedno bolj moder. Ko sem bil mlad, sem mislil, da je odkritosrčnost cenjena vrlina. Pa sem se velikokrat opekel. Intenzivno, na lastni koži. Človeška žlehtnoba ne prenese resnice. Pa sem počasi zorel. Tako ostajam blagosrčen, a v svojih načelih in svoji resnici tudi srčen.
Kako pa je pri vašem delu? Se brezpogojno uklonite režiserju ali tudi poveste svoje mnenje?
Veste, delo igralca je kreativa. A v tem procesu nisi sam. Vedno je v projektu tudi režiser. In če zna igralec združiti in seveda slišati želje režiserja in vse to združiti s svojo domišljijo in vizijo, si zmagal. Smo vsi zmagali. In se nikoli ne sprašuješ, ali si se uklonil režiserju. Seveda si se, a z vso ustvarjalno energijo in sinergijo si izšel tudi kot zmagovalec.
Serijo Najini mostovi ste že posneli. Se vam je težko posloviti od lika, s katerim ste le nekaj časa zelo intenzivno »skupaj«?
Seveda so to težke stvari. Igralec skreira vlogo, jo obogati s svojimi čustvi, občutji, izkušnjami, živi z vlogo dolgo časa, se z njo zlije in ponotranji, živi s svojimi soigralci in soigralkami, se ljubi, sovraži, živi in mrje, kot bi rekel pesnik, potem pa pride dan slovesa. In vedno pride. Vedno pride hitro in brezčutno. Posname se zadnji kader, se poveseliš z ljubo snemalno ekipo in potem greš. Končaš. Odideš. Usoda ti brezčutno dahne – ODIDI!
Vas bomo lahko kmalu spet spremljali na malih ekranih v kakšni od novih serij?
Ja. Najini mostovi so posneti do junija 2021. Potem pa se pripravlja nova serija, v katero sem tudi povabljen. A naj to za zdaj še ostane skrivnost.
V čem je za vas draž serij?
Serije so res v našem snemalnem prostoru nekaj novega, prisotne od leta 2015, od Usodnega vina. Veste, to je za igralca velik izziv in tudi veliko ogledalo. Ogledalo kreativnosti, marljivosti, iskrivosti, ogledalo svoje sposobnosti. Delo poteka izjemno hitro. Igralec mora hoditi na snemanja pripravljen, na prizorišču se nimaš časa učiti teksta in iskati igralske iskre, vse mora biti že v predpripravi prižgano, podkurjeno, zamišljeno in pripravljeno na izbruh na snemanju. Če tega nisi sposoben, je težko. Res, res težko. V tem je pa tudi draž.
"Če bomo izgnali iz sebe egocentričnost in se bomo resnično začeli malo bolj poslušati, se slišati, spoštovati različnost in drugačnost mnenj, bomo veliko odnesli ... In če bomo znali zdajšnjo solidarnost ponotranjiti."
Jih imate raje kot filme oziroma gledališče?
Jaz ljubim vse igralske zvrsti. To je tako, kot če bi otroka vprašali, koga ima raje, očija ali mamico. Ali če bi vprašal mesarja, katero meso mu je najljubše rezati. Ni pomembno meso, pomembno je, kakšen nož imaš. A je velik? A je iz najboljšega jekla? Kolikokrat je kovan? Je top? Ali je bridek kot je bridek meč? V umetnosti je tako pomemben žar, božja iskra, talent … Vrsta igranja je pa za vsakega igralca enako vredna. Enako pomembna. Vse je igralčeva ljubezen. Brez ene zvrsti si nesrečen in kot bi bil pohabljen. Tako, kot je človek brez leve ali desne roke invalid. Sem pa seveda zelo hvaležen in ponižen, da mi je dano ustvarjati v vseh teh sferah.
Kaj najraje in kaj najpogosteje spremljate kot gledalec (filme, serije, predstave)?
V zadnjem času največ spremljam tuje serije. TV-serije so v zadnjih 15 letih postale 10- ali 13-urni filmi, če štejem celo sezono neke serije kot celoto. Izjemno so kakovostne. To je res prav navdušujoče. Sem pa seveda opazil tudi hiperprodukcijo v zadnjih letih, kar pa spet ni preveč spodbudno za umetniške dosežke, dosežke s presežki. Mogoče je pa koronačas moral prinesti rahel premislek in ustavitev prehitre in včasih s tem tudi nepoglobljene vsebine serij. Ali filmov. Zelo rad pa seveda pogledam tudi kakšno gledališko predstavo svojih kolegov, da s tem izmerim, premerim in ocenim tudi sebe.
Kaj trenutno počnete v matičnem gledališču?
Trenutno je koronsko igralno zatišje. V LGL, kjer sem zaposlen, pa imamo organizirane ZOOM delavnice za igralce, od petja, različnih gledaliških delavnic do tehnik dihanja, tehnik meditiranj, joge … Lahko samo pohvalim naše vodstvo za organizacijo toliko raznovrstnih vsebin aktivnosti in izobraževanj za igralce. Vse predstave, ki jih imam v teatru žive, pa čakajo pokoronsko veselje in odprtje gledališč. Zato pa moramo nositi maske in biti odgovorni do drugih in sebe, da se čim prej vrnemo v umetniške tirnice.
Pogrešate živi stik s kolegi in občinstvom?
Seveda. Igralec je odvisen od gledalcev, od občinstva. To je osnova našega poklica. Zato je pa odsotnost z odrov toliko bolj boleča za vse kolege. Ki se pa tudi pogrešamo. Stik prek aplikacij je slepi stik. Igralski umetnik potrebuje živi stik. Kot bi rekli latinci: Non artifex est, cuius opus nemo spectat.
Kako v teh časih skrbite za fizično in psihično kondicijo?
Telovadim doma. Imam kar nekaj pripomočkov, obešene kroge, drog za vzgibe, kombinirano klop za trebušnjake in hrbtne dvige, ribstol, nekaj uteži, verige TRX, kolebnico … In sem lepo aktiven. Seveda se pa veselim spet hoditi na redne treninge k moji trenerki Karmen. Za psihično stabilnost pa skrbim z zdravim telesom, rednimi aktivnostmi uma in seveda z mirom. Z mirom doma, z mirom v duši in z mirom v domovini.
Letošnje leto bo večina poskušala čim prej pozabiti. Kako je z vami? Vam bo vendarle po čem ostalo v lepem spominu?
Leto 2020 je res leto preizkušenj. Za vsakega posameznika in tudi za nas kot narod. Za našo zrelost. Žal smo še daleč od cilja. A se dvigata zavest in zrelost v ljudeh. V lepem spominu mi bo pa ostalo po tem, da smo vseeno morali malo umiriti življenjski tempo in videli, da se da tudi tako živeti, malo bolj počasi, tako kot v starih včasih … In upam, da se bomo iz tega kaj naučili in kaj pozitivnega odnesli. Če bomo izgnali iz sebe egocentričnost in se bomo resnično začeli malo bolj poslušati, se slišati, spoštovati različnost in drugačnost mnenj, bomo veliko odnesli ... In če bomo znali zdajšnjo solidarnost ponotranjiti.
