Oddal nov roman o Tarasu Birsi
Tadej se ne da. Ko smo Mojco spraševali, ali je Tadej v redu, nam je odpisala, da je dokončal roman in da že je kranjske klobase, tako da je v redu in se lahko vidimo. Pred kratkim je oddal četrti del kriminalke o Tarasu Birsi, ki jo je napisal pred nesrečo. Po nesreči jo je še enkrat prebral, upošteval uredničine popravke in jo predal založbi, izšla bo decembra. »Če sem bil sposoben prebrati knjigo, popraviti, kar se mi je zdelo slabo, potem bo že šlo.« Tadeju rečem, da bi po svoji gorski zgodbi lahko napisal scenarij za film, pa me smeje zavrne: »Ne vem, če bi ga hotel videti.«
Morda se je Tadej res ustrašil Mance, kajti šest tednov po nesreči se je vrnil v aktivno življenje. S hoduljo premaguje pločnike v Murglah, ki niso ravno prilagojeni s klančinami, a mu gre kar dobro. Z njegovo ženo Mojco smo naredili pošten krog, hodili smo dobro uro in mislim, da je bil na koncu Tadej kar utrujen, a zadovoljen. Ves sprehod smo se šalili, smejali, bili dobre volje. Kljub grozotam, ki jih ima Tadej za sabo.
Tadeja začnem spraševati, kje je bil, od kod se je vrnil k nam. Zraven naju hodi Mojca, da bo povedala, če bo Tadej kaj pozabil, Tadej pravi, da ona itak ve več kot on. Tadej začne z zgodbo: »S prijateljem Blažem sva šla na vrh Loške stene, na vrh Oblice, da bi si odnesla vodo za naslednjič, ko sva nameravala preplezati steno. Ko sem v bolnišnici prišel k sebi, sem Mojco vprašal, kaj se je sploh zgodilo. Povedala mi je, da sem padel v hribih. Bil sem presenečen, ker tega nisem imel v spominu. Nisem se spomnil, da sem bil v hribih, niti tega, s kom sem bil. Niti kaj se je dogajalo pred vzponom. Ta 'film' mi je manjkal. Po nekem času sem se šele spomnil, kako sva z Blažem hodila po gozdu, ki so ga razdejale nevihta in strele. Med potjo sem fotografiral planike in jih poslal Mojci. Spomnim se tudi, da sem tlačil plastenke vode v skalne razpoke, da bi naju počakale. Poti nazaj se spomnim čisto malo, padca pa sploh ne. Blaž mi je povedal, da je zaslišal škrtanje skale ob skalo, očitno se mi je nekaj vdrlo pod nogami, nekaj večjega. Ta pot naj ne bi bila nevarna, to je bil malo bolj strm travnik, padec je bil čista smola. Znan sem po veliki previdnosti pri sestopih, moralo se je zgoditi nekaj, na kar nisem imel vpliva. Blaž me je moral poiskati, padel sem mimo njega. Zapletel sem se v manjše drevo, to mi je rešilo življenje, sicer bi padel v prepad. To drevo me je ustavilo. Z glavo sem visel navzdol. Nad prepadom. Blaž me je privezal s trakovi mojega nahrbtnika, da ne bi padel globlje, in poklical Gorsko reševalno službo. Reševanje je bilo zelo zahtevno in nevarno, vendar so delo opravili odlično. Zdravniško so me menda oskrbeli na letališču v Bovcu. Potem so me odpeljali v bolnišnico na Jesenice.« Tadej pripoveduje, kot da se vse to ne bi zgodilo njemu. Neprizadeto. In dokaj hitro. Čeprav je bil še pred nekaj tedni v umetni komi. In zdravniki niso vedeli, kakšen se bo zbudil. Vprašam ga, kaj bi bilo, če ga drevo ne bi ustavilo: »Zvalil bi se v Bavščico, do dna.« To pove čisto resno.
Vseh sedem vratnih vretenc – polomljenih
Tadeja vprašam, kakšne poškodbe je dobil pri padcu. »Vsa vratna vretenca, vseh sedem, zlomljenih,« spet racionalno našteva Tadej, »zlomljena lopatica, prsno vreteno, zlomljena medenica in stegnenica.« Pripomnim, da bi bilo krajše, če bi naštel, katere kosti so ostale cele. Zasmeje se. Mojca, ki naju dotlej samo posluša, pa doda: »Pa možganske krvavitve.« In Tadej jo dopolni: »To je bilo v bistvu najhujše. Ko sem prišel v bolnišnici k sebi, sem mislil, da sem normalen. Ampak nisem bil. Moja sporočila Mojci so bila neberljiva. Mislil sem, da sem v Cerknem, da je tam velika bolnišnica. Pa sem bil v Ljubljani, v UKC. Ko so me prestavili z intenzivnega oddelka, sem mislil, da so me dali v Škofjo Loko, kjer tudi še nisem bil.« (Mojca mi pokaže njegova telefonska sporočila – iz njih razbereva, da je bil zelo žejen, ves čas je pisal o tem, o radenski, o vodi.)
»Predvsem pa sem si domišljal, da sem vojak iz prve svetovne vojne,« smeje nadaljuje Tadej, »in da so moji sobolniki vsi vojaki. Zdravnico sem spraševal, ali smo na strani Italijanov ali Avstrijcev. Vse noči sem podoživljal letalske napade, tlačile so me more. Tako da očitno nisem bil čisto pri sebi. Ko so mi poslali psihologinje in so te delale teste z mano, sem videl, da niso bile čisto zadovoljne z mano.« (smeh) »Z mojimi odgovori.« Vprašam ga, ali je prepoznal Mojco in otroka. In ju je. »Ko se je prvič prebudil iz umetne kome, mi je zdravnica povedala, da je govoril o sinu in veliko preklinjal,« mi v smehu pove Mojca. »Večino stvari sem dojemal normalno,« se brani Tadej, »samo tisto vojno sem doživljal v vzporednem svetu. Ko so mi na Jesenicah slikali možgane, je Mojca vprašala zdravnika, ali bom normalen. Pa ji je rekel: 'Kaj je za vas normalno?'« V UKC Ljubljana pa jo je potolažil dr. Macura z besedami: »Je hudo, ni pa najhujše.'« »S tem stavkom sem šla domov in prav obesila sem se na te besede, pomenile so mi vse,« se spominja Mojca. »'Možgani so poškodovani, a bi bilo lahko hujše. Vratna vretenca so zlomljena, a hrbtenjača ni poškodovana,' mi je pojasnil.« Še danes se s hvaležnostjo spominja besed, ki so bile optimistične in tolažilne. Takrat so ji pomenile ogromno.
Hotel vzeti s seboj hčerko in psa
Tadej je hotel na to turo vzeti hčerko in psa, ne Blaža, saj res ni bila zahtevna. Potem si je premislil, ker je do vrha 1700, 1800 »višincev«. Ker je vzpon fizično naporen, ni pa zahteven. »K sreči je nisem vzel,« razmišlja danes. Kako bi se znašla ob nesreči? Prijatelj Blaž je bil zelo priseben, poklical je reševalce, zaščitil Tadeja, da ni padel globlje, obvestil Mojco, da je prišla na Jesenice ... Tadej pa se spet šali: »Blaž je izenačil rezultat, zdaj je ena proti ena. Jaz sem njega rešil leta 1998 na odpravi na Daulagiri. S prijateljem Dušem sva ga spravila s tretjega višinskega tabora 900 m nižje, do drugega tabora. Ni mogel hoditi, imel je možganski edem. Oblekla sva ga in obula ter po vrveh spravila v drugi tabor. Po tistem je naredil doktorat, se poročil, ima tri otroke ... in zdaj je izenačil izid.«
Stegnenica se celi počasi
To Tadeja malce jezi. A prav to kost je imel nekoč že zlomljeno, pred 30 leti, na istem mestu. Vratna vretenca se lepo celijo. Nosi opornico, ki jo zdaj čez noč že lahko sname, doslej je lahko spal samo na hrbtu. Boli ga vse, od medenice do noge in vratu. »V bolnišnici so me obiskali trije prijatelji zdravniki in še dodatno poskrbeli zame, moja soseda, Ana Jurečič, ki se ukvarja s protibolečinsko terapijo, Nada Kozjek Rotovnik, ta mi je predlagala prehranske dodatke, pa dr. Jurij Gorjanc, naš zdravnik z odprave na Everest leta 2000, me je prišel pogledat in mi rekel, da je dal že za devet maš zame,« se glasno smeje Tadej. »Moji prijatelji so se nasploh zelo izkazali, zdaj sem videl, koliko jih imam. Ogromno ljudi mi je pisalo, tudi moji bralci, ljudje, ki jih sploh ne poznam.« Mojca ga dopolni: »Ko je bil v komi, je prihajalo po 30 sporočil na dan, telefon je zvonil, ljudje so mu želeli vse najboljše, izrekali iskrene želje, da se pozdravi.«
Lovro in Brina
Ko je Tadejev soplezalec Blaž poklical Mojco in ji povedal, kaj se je zgodilo s Tadejem, jo je prijateljica takoj odpeljala na Jesenice, kamor so najprej pripeljali Tadeja. Tja je prišel tudi Blaž, zavrnil je polet s helikopterjem in se peš vrnil v dolino ter takoj prišel k Tadeju. Mojca ne more prehvaliti njegove prisebnosti, kako trezno ji je svetoval, kam in kako naj pride, naj ne pozabi napolniti telefona ... Z Jesenic sta se skupaj z Blažem odpeljala v Ljubljano, v UKC, in prišla skoraj istočasno kot vojaški helikopter s poškodovanim Tadejem. Mojca je v naglici pozabila obvestiti otroka, 17-letnega Lovra in 19-letno Brino, najprej jima je hotela tudi malo prihraniti grozno novico o očetu, ko še ni dobro vedela, kako hudo je poškodovan, medtem pa so se pri njih doma oglasili policisti. Iskali so njo. »Bili so tako profesionalni, da jima niso povedali, kaj se je zgodilo, spraševali so po meni,« jih pohvali Mojca. »Potem sem ju pomirila, da je Tadej padel, a da so ga oskrbeli in da so zdravniki optimistični. Spomnim se, kako sem sedela z vrečko Tadejevih stvari v roki pred jeseniško bolnišnico in jokala. K meni je prišla romska družina in me tolažila, vprašali so me, ali mi lahko kako pomagajo. Tega nikoli ne bom pozabila. Pa še zdaj vidim Tadeja pred očmi, ko so ga pripeljali, bil je čisto miren, brez prask.«
14 dni umetne kome
Najprej so ga zaradi poškodbe možganov dali v umetno komo, a so ga že četrti ali pet dan začeli zbujati. Tadej pa se ni dal, potreboval je še malo časa. Trajalo je 14 dni. Zdravili so ga v Centru za intenzivno terapijo v UKC. Tam se Mojca spominja dr. Filekovičeve, ki ji je bila na voljo čisto vsak dan: »Ona je odigrala glavno vlogo, brez nje si ne predstavljam, kako bi bilo. Skrbela je zanj, razložila mi je vse, do najmanjše podrobnosti, vse o njegovem stanju. Šli sva iz dneva v dan, ne, kako bo, ampak kako je. Ker sem imela njo, mi je bilo lažje, zaupala sem ji, da bo naredila zanj vse, kar bo lahko. Človeška, topla. Še zdaj ji pošiljam Tadejeve fotografije in poročam o njegovem stanju.« Tadej nasmejan doda: »Mojco je spraševala, ali sem tak, kot sem bil prej, pred nesrečo. Ker me Mojca pač najbolje pozna. Da drugo se bo že vse uredilo, samo da možgani delajo, kot so prej.«
Spoznanja, spoznanja
Tadeja vprašam, ali zdaj živi kako drugače kot prej, pred nesrečo. »Skušam poslušati pametnejše ljudi od sebe, zdravnike, bil sem res malo nervozen zaradi noge, a nekako ne gre. Pravijo, da še ni panike. Zaradi umetne kome se je metabolizem malo upočasnil in zato je tudi zdravljenje počasnejše. Pa morda nimam toliko energije kot prej,« malo potoži, »prej sem jo črpal iz športa, zdaj pa je imam ravno toliko, da lahko ležim pred televizorjem. In pa toliko, da hodim v Sočo, med tednom vsak dan po dve uri. Pa popoldne greva z Mojco na sprehod.« Smeje ga »potolažim«, da konec koncev ni več tako mlad. Mojca mi zaupa, da je v komi »praznoval« 53. rojstni dan. »Tudi ti si imela rojstni dan,« jo spomni Tadej. »To je bilo pa takrat, ko se je že začel zbujati iz kome, bil je še ves zmeden, vprašala sem ga, koliko sem stara, in mi je rekel, da 102 leti,« pripoveduje Mojca. Tadej se glasno smeje ob njenem pripovedovanju. Kajti Mojca je praznovala okroglih 50. »Potem sem ga vprašala, koliko je star on. Pa je rekel: 22! In ne vem, ali je mislil resno ali ne. Telefonske številke in poštevanko pa je znal od prvega dne, ko se je zbudil.«
Tadej je hotel čim prej domov
Iz bolnišnice se mu je zelo mudilo domov, čeprav ga zdravniki še niso želeli izpustiti. »Motilo me je, ker nisem smel na stranišče. Vse moje bivanje se je potem skrčilo samo na to, ali bom lahko šel na stranišče ali ne. Sam nisem smel, potreboval sem pomoč fizioterapevta, a ta je bil tam le dopoldne. Medicinska sestra me ni smela peljati. Hm, kako bom šel potem na stranišče? Želel sem domov. Iz račk je pljuskalo nazaj, kahle me je bilo groza.« (smeh) Zdaj se Tadej lahko smeje temu, prej se mu ni zdelo smešno.
Nimajo vsi take sreče kot jaz
Za konec ga vprašam, kakšna spoznanja so ga obšla po nesreči. Se je začel česa bolj zavedati kot prej? »Predvsem sem si rekel, da se ne bom več sekiral zaradi bedarij. Poskušam ceniti čisto vsakdanje stvari, ki jih drugače morda niti ne bi opazil. Tale sprehod, ki smo ga imeli zdajle, se mi zdi super. Da lahko hodim, da mi noga ne škrta. Pogrešam otroka, rad bi, da bi bili spet skupaj. Pred nesrečo smo živeli skupaj, pa smo se včasih prepirali, zdaj pogrešam še te prepire,« se smejita kar oba, Mojca in Tadej. »Pa našo ljubko psičko pogrešam, Jolly. Pa pogrešam, da bi lahko šel na kakšen hrib, na Krim, Šmarno goro, Polhograjsko Grmado, upam, da bom lahko čimprej.« Seveda ga vprašam, ali je v tej nesreči opazil, kako dobro ženo ima, saj mu je ves čas stala ob strani, zdaj ga vozi v Sočo vsak dan ... »To pa res,« prizna Tadej. »No, to sem vedel že prej,« modro doda, »a zdaj sem se o tem še bolj prepričal. Zdi se mi, da imava res lep odnos, in kar narediva drug za drugega in to, kar je ona naredila zame, se nama zdi nekako samoumevno, a vidim, da se drugim ne zdi. Tako da morda nimajo vsi take sreče kot jaz.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
