Ugibanja je konec. Marko Potrč se je z družino res preselil na Švedsko. Ker mu drugega ni preostalo. Ker je razkrival svoje mnenje in je spraševal strokovnjake, ki so imeli drugačne poglede na svet v epidemiji, je ostal brez dela in postal tarča napadov, žalitev, diskreditacij. In to čeprav je osnovna človekova pravica pravica do svobode govora. Kdaj smo se spremenili v državo, v kateri ne smemo povedati svojega mnenja?
Slovenska ustava v 39. členu pravi: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.«
»Od začetka sem poudarjal, da sem ZA razumne ukrepe. Mediji ter odločevalci pa so me z namenom diskreditacije rinili med različne bizarne teorije zarote ter napadali.«
V praksi očitno ni tako. Marko Potrč je bil med tistimi, ki so od začetka opozarjali, da bodo ukrepi imeli hude posledice. Po njegovem mnenju večje od epidemije. To se bo verjetno uresničilo, saj so podatki o brezposelnih, lačnih, depresivnih, obupanih … vsak dan bolj skrb vzbujajoči. Seveda so tudi številke smrtnih žrtev vsak dan višje, a kot so pokazale zadnje raziskave, je bistvena težava širjenje na delovnem mestu, in ne to, da bi ljudje množično ignorirali ukrepe, ker bi sledili Potrču. Kup podjetij razlaga, da od države ne dobi nadomestil, da ne morejo kriti stroškov za ljudi, ki so morda kužni, da ne morejo nase prevzeti stroška za nadomestilo, ker preprosto ne morejo nikjer vzeti. Če bi torej država od silnih milijard za pomoč takoj podjetjem nakazala nadomestila za zaposlene, da zaradi bolezni ali morebitne kužnosti ostanejo doma, bi se virus širil veliko veliko počasneje.
Primerov, kako politika posega v svobodo govora, je vsak dan več. Preglasnemu Zlatku so mimo vseh pravil ukinili status kulturnika, nedolžna šala Erazma B. Pintarja, ko je na svojem profilu na Facebooku objavil posnetek zabave z rojstnega dne z zahvalo prijateljem, ki so tako ali tako vedeli, da zabava ni bila te dni, temveč pred tremi leti, saj so vendar tam bili, postane vzrok za obtožbe premierja in njemu naklonjenih medijev …
Z objavami Marka Potrča se marsikdo ni strinjal. Ampak Potrč ima ravno tako pravico kot kdorkoli od nas svobodno izražati svoje mnenje. To mu zagotavlja ustava! Ob tem lahko poudarimo, da je svoja mnenja podajal korektno – vsekakor daleč od vulgarnosti, ki si jih dovoli marsikdo, ki pravico do svobode govora očitno razume predvsem kot pravico do primitivnega izražanja. Čeprav tudi v stroki niso vsi mislili enako, je Marko postal tarča za najbolj grozne napade. Nekaj mesecev je zdržal, pred kratkim pa je z družino odšel na Švedsko. Drugega mu pravzaprav ni preostalo, saj je v domovini ostal brez dela, šikaniranje bi zagotovo čutili tudi otroka in žena.
O podrobnostih Marko ne želi govoriti, nam je pa ekskluzivno zaupal tole: »Marsikdo mi je sicer napovedal, da bom pristal tako rečeno na črni listi, da me bodo medijsko napadli, žalili, diskreditirali ter da bom zagotovo izgubil sodelovanje s Planet TV. A v državi, kjer svojega mnenja ne smem povedati na glas, ne želim živeti. Od začetka sem poudarjal, da sem ZA razumne ukrepe. Mediji ter odločevalci pa so me z namenom diskreditacije rinili med različne bizarne teorije zarote ter napadali. Kot vse kaže, jim je uspelo tudi pretrgati marsikatero poslovno vez, za katero sem marljivo delal več let. Prihajam iz skromne družine. Vse, kar imamo, sem tako rečeno prigaral sam. Zato sem se naučil znajti na trgu. Me pa skrbi, kam peljejo našo državo. Molk velikih medijev pa je tista stvar, ki jo na tej poti najtežje razumem. Ne smejo slepiti, da tudi oni ne bodo deležni različnih 'ukrepov', ko njihove besede komu ne bodo pogodu.«
Nas pa zanima: kdo se bo izselil naslednji, ker njegove besede ne bodo všeč odločevalcem?
