Danes imata tri prekrasne fante, že odrasle, a še nista dedek in babica, skupaj delata na Radiu Ognjišče, a se še nista naveličala drug drugega. Njun odnos je še vedno lep, intenziven, še vedno si želita bližine, pogovorov, pa skupnega pohajanja in vandranja s kolesi, po hribih, potovanj po domovini in tujini. Pa kakšnega vnučka, a ne?
Kako se je pri vaju zgodila zaljubljenost in kako ljubezen?
Urša: Jure mi je bil všeč že v osnovni šoli, bil je razred pred mano in tako lepe rdeče superge in rdečo bundo je imel. Danes pa same temne majice ... (poreden nasmeh)
Jure: Ista fara, sosednja vas, maj, pevske vaje, šmarnice, srčne bolečine … Vse drugo je zgodovina. Še danes ne vem, kako sem zbral pogum. Še dobro, da nisem bil tako cagav, kot sem se bal, da sem.
Sta si bila zelo podobna ali sta bila zelo različna?
Urša: Imava zelo podobne vrednote in po najinem prepričanju je to velika prednost v odnosu. Značajsko sva si pa tudi različna. A ker sva postala fant in punca pri rosnih letih (jaz 16, on 17 let), sva drug drugega izoblikovala.
Jure: Mhm, res je. Se mi zdi, da sem jaz iz malo mehkejšega materiala … (smeh)
Se je bilo težko usklajevati in prilagajati, vsaj na začetku?
Urša: Ah, na začetku je bila nora zaljubljenost – nič ni bilo težko!
Jure: Ne, kje pa. Res nama je lepo teklo. Še danes ni pretežko. Rečeš: prou maš’, pa je. Moj oče je pogosto rekel: »Ti imaš prav, jaz pa mir.« No, pogosto je to le šala. Se kar pogajamo, o, to pa ja.
Kako sta si razdelila vzgojo otrok in domača opravila?
Urša: Nič nisva delila. Povsod sva skupaj.
Jure: Fant, ampak res. Jaz sem nazadnje posesal stanovanje, Urša pa se je dogovorila za gradbeni oder, ki je ob hiši. Ankat eden, ankat eden. (smeh)
Je danes kaj drugače – otroci so odrasli, posodo pomiva pomivalni stroj?
Urša: V bistvu ni dosti drugače. Fizično je manj naporno, odrasli fantje (vsi živijo še doma) pa vseeno potrebujejo nekaj maminih usmeritev.
Jure: Pomiva že, pomiva, a kaj ko posode ne izplakujejo. Ne fantje ne Urša … No, pa sva si mal’ različna.
Se znata pogovarjati, kadar pride do težav?
Urša: Pogovor je zelo pomemben, a ne dolgoveziva. No, vedno manj. Naučila sem se, da razglabljanje in filozofiranje ne prinese sadov pri možu. (smeh) Itak je vedno njegova prva reakcija, da se nič ne da narediti, kar me čisto zaustavi ... Potem pa vsak stopi malo nazaj in se zmeniva.
Jure: Alenka, oprosti, jaz se o tem ne bi pogovarjal … (smeh)
Kdo začne pogovor?
Urša: Le kdo? Ženska! (smeh)
Jure: Kdo ga pa konča? Moški! Z: »Da, draga!«
Sta iskrena drug do drugega ali mislita, da včasih iskrenost ni dobra, ne za vsako ceno?
Urša: Sva iskrena. Nisem bila še v situaciji, ko bi se morala odločati, ali povedati ali zamolčati ... Po drugi strani pa: Če ne veš, ne boli!
Jure: Iskrenost je vedno dobra, v vsakem odnosu. Kar pa, po mojem, in, hvala Bogu, tudi po Uršino, ne pomeni, da moraš ali lahko izrečeš čisto vse, kar ti pade na pamet.
Ali se Jure trudi ustreči vsaki Uršini želji?
Urša: Ja, to pa moram priznati: se res trudi, da mi ustreže. No, ne uspe vedno, velikokrat pa.
Jure: Za ta intervju sem zagnano navijal, da ženička odgovarja sama. Pa ni želela. No, želela je, da sva skupaj. Ustreženo. V resnici se trudiva, da je lepo sozakoncu. No, ne uspe vedno, velikokrat pa.
In nasprotno?
Urša: No, da slišim. (smeh)
Jure: Žena, kaj naj rečem ... Prima ti gre, hvala!
Kdo ponavadi »zmaga« pri prepirih?
Urša: Ne meriva moči pri prepirih. Vsak pove svoje, čez nekaj minut (ne ur!) pa vsak stopi malo nazaj ... Enkrat eden, drugič drugi želi pretrgati tišino s kakšnim hecem, požgečkanjem ... poskusi še enkrat (ponavadi prvič ne uspe) ... in pogovor spet steče.
Jure: Tu pa res nimam kaj dodati. Res je tako.
Se še vedno privlačita? Se privlačnost z leti spreminja?
Urša: Seveda me Jure privlači – katere pa ne bi – poglejte, kako fejst fant je, čeprav mu abraham že trka na vrata. (smeh)
Jure: Japajade ... Ne dolgo nazaj naju je srečal prijazen gospod. No, najprej se mi je zdel prijazen ... Potem je pa rekel: »O, gospod Jure, pozdravljeni! A to je pa vaša hči? Sem mislil, da imate le sinove.« Fejst fant pa tak ... larifari! No, mladenki ob meni je res na neki čudežen način uspelo ustaviti čas. Krasnega moža mora imet, da ji uspeva nemogoče.
Imata skupne vrednote, podobne poglede na temeljne življenjske vrednote?
Urša: Vrednote imava pa res podobne, saj izhajava iz podobnih družin. Vera v Boga, pred(a)nost družini, ljubezen, spoštovanje, preprostost ... V teh temeljnih vprašanjih se nikoli nisva razlikovala.
Jure: To pa res. Trudiva se za enake cilje.
Se v kakšnih pogledih razlikujeta?
Urša: No, Jure je bolj pesimističen – ob prvi reakciji: nič se ne da, vedno vidi slab izid ..., to me razjezi. Pa odlašanje ... jaooo ... »saj bom« …
Jure: Mene pa razjezi, kadar mi reče, da sem pesimist. Nisem. Sem optimist z izkušnjami. O razlikah bom pa drugič razglabljal. Saj bom. Drugič, ne danes.
Obvladata čustveno komunikacijo?
Urša: Glede na to, da sem srečna v zakonu, najbrž jo. (nasmeh)
Jure: A veš, da ne vem prav dobro, kaj je to. Upam, da to pomeni, da nimava prevelikih težav. Ne s čustvi in ne s komunikacijo.
Imata rada bližino, jo znata vzpostaviti?
Urša: Rada sva skupaj in sva pravzaprav povsod skupaj: v službi in v prostem času, saj imava skupne konjičke (prepevanje, igra, všeč so nama podobni filmi, glasba, oba rada potujeva in pohajava). Res je, da kadar sva skupaj, to ne pomeni nenehnega žuborenja besed. Velikokrat sva tudi tiho.
Jure: Povsod skupaj. Res, skoraj. Še intervjuja noče dat’ sama. Zdaj bom pa tiho ... včasih sva pa res. Urša ni tipična klepetalka. Opravljati noče, v prazno ne govoriči. V bistvu imam res prav zegen.
Izidor Gašperlin pravi, da so pomembni bližina, čustvena komunikacija, pogovor, Vesna V. Godina pa, da se z moškimi ni treba pogovarjati, ampak jih je treba poseksati in jim skuhati govejo župo. Kdo ima prav? Lahko rečeta, da sta srečna drug z drugim? Ali rajši rečeta, da imata dober in zadovoljujoč odnos?
Urša: No, za moške je spolnost zelo pomembna – to že vidim. (smeh) Hrana tudi – kadar ne hujša. Za žensko pa bližina in pozornost. Seveda smo različni, zato pa skupaj sestavljamo najboljši par.
Jure: Vse omenjeno imam rad. Kva pa! Bližina ljubljene je lepa, pogovori so nujni in potrebni, pa čeravno v njih nisem najboljši, je pa res, da govejo župo z lahkoto preskočim, kaj drugega pa pač malo težje ... (smeh)
Se je treba za dober odnos truditi?
Urša: Za vsako stvar se je treba potruditi, ni tako? Za odnos pa še posebej! Kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori ti njim! Preprosto.
Jure: Kar želiš odgovoriti, odgovori žena. Pa je!
Gašperlin tudi pravi, da je privlačnost nujna za močan odnos, čeprav ne nujno spolna – kaj pravita na to?
Urša: No, ne vem, ali je privlačnost ravno nujna! Sama vidim, da pri osebi, ki mi je všeč njen značaj in se ob njej dobro počutim, zunanjost zame sploh ni pomembna.
Jure: Privlačnost ... Meni je Urša še vedno zelo všeč. Tako in drugače. Od hipne zunanje podobe do vsega tistega, kar v njej odkrivam vedno znova. Pa tudi na novo. Mislim, da je ljubezen izraz, ki nadomesti vse zadrege s privlačnostjo.
Kaj vaju druži vsa ta leta? Vaju sploh kaj razdvaja?
Urša: Mah, da ne bo preveč pocukrano ... bom kar tiho ... (nasmeh)
Jure: Nikoli nisem razmišljal o rečeh, ki naju razdvajajo. Huda beseda se mi zdi. Vse se da poglihat, kompromis je v zakonu pomembna vrlina.
Kateri od vaju je duhovitejši?
Urša: Jure! Sem vesela, da so vsi trije fantje podedovali njegovo duhovitost. Rada se nasmejim njihovim foram. Jure jo res hitro najde!
Jure: Čaki, kje pa je ... A veš, da zdajle je pa ne najdem. Pišuka, no! Duhovitost imam rad. V pogovorih, na radiu, v filmih, glasbi.
Kako sta preživela prvo karanteno, kako sta pripravljena na drugo?
Urša: Prva karantena je bila zame milostni čas, podarjen, da sem bila lahko s svojo družino. Fantje so že veliki, vsak gre po svoje, v času karantene pa smo bili skupaj. Kuhali smo, se igrali, gledali TV, igrali košarko na dvorišču ... Krasno je bilo. Tudi druga karantena bo prešla. V vsaki situaciji skušam najti pozitivno plat in se opreti nanjo. Zato me nič ne skrbi.
Jure: Čudni časi, res. Sploh ne vem, ali se na tak čas lahko pripraviš. V zavetju družine gre, z delodajalcem, ki je človeški, je lažje. Če pa uspeš preslišati še vso kregarijo, nesramnosti, laži in druge kozlarije, ki so se razpasle povsod naokoli, pa morda ostaneš »nepoškodovan«.
Kako se vidita čez deset let?
Urša: Tako kot sedaj. V službi na Ognjišču, brez dodatnih gubic (smeh), s kakšnim vnukom ... Pa s čim več vandranja okrog. Po hribih, s kolesom, po ravnem ..., tudi z avtom, avionom.
Jure: No, a jo slišiš: tako kot sedaj. Še vedno bo mladenka, jaz pa ... Kaj pa vem, morda me bo gospod izpred nekaj odstavkov povprašal po vnukinji zraven mene. Sicer pa: žena, podpišem. Le avion bi dal pred bicikel in avto.
Bi znala živeti drug brez drugega?
Urša: Če bi do tega prišlo, druge izbire ni, kot da se naučiš. Bi bilo pa težko.
Jure: Sej ne vem. Še bančni račun imava skupen. Že pri iskanju gesla za plačevanje položnic bi se mi zataknilo. Namesto gradbenega odra bi b’la lojtra, jaz napol lačen. A v posesanem stanovanju. Ljubezen pa tako ali tako nikoli ne mine, pravi Pavel v pismu Korinčanom. Zato: kaj bi razmišljali o takih »čejih«. Raje nazaj h knjigi knjig: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
